Strokovnjaki ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra, opozarjajo, da so duševne težave pri nas še vedno slabo prepoznane in pogosto stigmatizirane. Kljub temu, da se vedno več govori o pomenu duševnega zdravja, mnogi še vedno ne prepoznajo simptomov ali pa se bojijo poiskati strokovno pomoč.
Po raziskavi iz leta 2022 se je kar 41 odstotkov Slovencev v zadnjem letu soočilo z neko obliko duševne stiske, skoraj polovica (46,6 odstotka) pa nikoli ni poiskala pomoči. Najpogostejši razlogi so sram, strah pred stigmo in pomanjkanje znanja o tem, kam se obrniti. Med tistimi, ki so pomoč poiskali, jih večina najprej obišče osebnega zdravnika.
Vodja programa Omra pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, Lilijana Šprah, pojasnjuje, da z izobraževanjem odraslih želijo povečati “duševno pismenost” in prepoznavanje motenj razpoloženja, kot so tesnoba, depresija in osebnostne motnje. “Veliko težav je ozdravljivih, če jih prepoznamo pravočasno,” poudarja.
Dodaja, da danes duševnega zdravja ne opredeljujemo več le kot odsotnosti bolezni, temveč kot duševno blagostanje. “Vsi se gibljemo nekje vmes – nismo vsak dan dobre volje ali v dobri koži, včasih imamo obdobja, ko nam je preprosto težko,” je opisala.
Kdaj gre za duševno stisko?
Duševne težave se lahko kažejo na različne načine, pogosto pa jih posameznik dolgo spregleda ali potisne v ozadje. Strokovnjaki opozarjajo, naj pozornost vzbudijo naslednji znaki:
- dolgotrajna žalost, razdražljivost ali občutek praznine;
- izguba zanimanja za stvari, ki so nekoč veselile;
- težave s spanjem ali apetitom;
- pomanjkanje energije in težave s koncentracijo;
- občutki krivde, brezupa ali nemoči;
- umikanje iz družbe;
- misli na smrt ali samopoškodovanje.
Če takšni občutki trajajo več kot dva tedna, je po mnenju strokovnjakov ključnega pomena poiskati strokovno pomoč pri osebnem zdravniku, psihologu ali psihiatru.
Šprahova opozarja, da moški težave pogosto prikrivajo in pomoč poiščejo šele, “ko ne morejo več normalno funkcionirati”. Zaskrbljujoče je tudi, da se samomorilno vedenje povečuje s starostjo, najvišji količniki samomora pa so med starejšimi od 75 let. Po regijah izstopajo Zasavska, Koroška, Savinjska, Posavska in Podravska regija.
Zaskrbljujoči trendi v Sloveniji
V Sloveniji je po poročanju depressioncare.eu leta 2019 zaradi samomora ali samopoškodovanja umrlo približno 19,8 ljudi na 100.000 prebivalcev. Pred sprejemom Nacionalnega programa duševnega zdravja je bilo več kot 85 % sredstev za zdravljenje duševnih motenj namenjenih hospitalizacijam (NIJZ).
Po podatkih UNICEF-a je med mladimi zelo razširjena telo-psihosomatska stiska, pri čemer je kar 70 % otrok in mladih je v zadnjem letu občutilo nepojasnjeno bolečino v trebuhu ali prsih, motnje spanja, dolgotrajno žalost ali obup. Delež mladostnikov, ki poročajo o vsaj dveh psihosomatskih simptomih, kot so nervoznost, nespečnost in razdražljivost, se povečuje in po zadnjih raziskavah, ki jih navaja Urad RA za mladino, znaša približno 35,7 %.
Zdravila, bolniške odsotnosti in gospodarske posledice
Leta 2023 je bilo v Sloveniji predpisanih več kot 1,6 milijona receptov za psihoaktivna zdravila, največ med njimi za antidepresive, ki jih prejema približno osem odstotkov prebivalcev. “Pozitivno je, da se zmanjšuje uporaba pomirjeval in uspaval, ki imajo močan zasvojevalni potencial,” je dodala Šprahova.
Zaradi duševnih in vedenjskih motenj pa naraščajo tudi bolniške odsotnosti. Po podatkih Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu je kar do 60 odstotkov izgubljenih delovnih dni povezanih s stresom in neobvladanimi psihosocialnimi tveganji. Stroški, povezani s težavami v duševnem zdravju, v Sloveniji letno znašajo okoli 2,6 milijarde evrov, ekonomsko breme depresije pa ocenjujejo na 674 milijonov evrov.
Kje lahko poiščemo pomoč?
V Sloveniji deluje Program MIRA (Nacionalni program duševnega zdravja), ki se osredotoča na promocijo, preprečevanje, zdravljenje in rehabilitacijo duševnih stisk. V državnem akcijskem načrtu za obdobje 2025–2028 je med prioritetami dopolnitev mreže centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter odraslih, s ciljem, da bi bila skrb razporejena čim bližje ljudem.
Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) v zdravstvenih domovih nudijo multidisciplinarno obravnavo, nekatere storitve pa so dostopne tudi brez napotnice. Spletno svetovanje in anonimne svetovalnice so prav tako del strategije, ki omogoča prvo pomoč tudi tistim, ki o svojih težavah še ne želijo govoriti odprto.
Pomembno pa je poudariti tudi podporo svojcem in družinam; tisti, ki skrbijo za osebe z duševnimi težavami, pogosto potrebujejo dodatne informacije, izobraževanje in podporo.
Kaj lahko naredimo sami?
Krepitev duševnega zdravja ni enkraten dogodek, temveč vsakodnevna praksa. Strokovnjaki priporočajo:
- redno gibanje in telesno aktivnost;
- stik z naravo;
- dobre spalne navade;
- uravnoteženo prehrano;
- manj družbenih omrežij;
- dovolj prostega časa in druženja z bližnjimi;
- iskanje pomoči, kadar začutimo, da sami ne zmoremo.
“Skrb zase in za svojo duševno stabilnost ni znak šibkosti, ampak poguma,” poudarja Šprahova. Ravno to pa je sporočilo, ki ga strokovnjaki želijo okrepiti ob letošnjem svetovnem dnevu duševnega zdravja.
