Na dan 9. decembra 1941 je Kitajska tudi formalno napovedala vojno Japonskemu imperiju, čeprav sta se državi vojskovali že več kot štiri leta. Konflikt, ki ga zgodovinarji danes obravnavajo kot osrednji azijski spopad pred vstopom ZDA v drugo svetovno vojno, se je imenoval druga japonsko-kitajska vojna.
Šlo je za konflikt, ki je bil – vsaj v teoriji in po interpretaciji mednarodne skupnosti – omejen na Vzhodno Azijo in zato obravnavan kot regionalne narave.
Zakaj šele tedaj?
Najpomembnejši dejavnik je bila močna odvisnost Kitajske od politične, gospodarske in vojaške podpore Združenih držav Amerike ter Velike Britanije. Obe državi sta v tridesetih letih sicer kritizirali japonsko ekspanzijo, vendar sta formalno ohranjali nevtralnost.
Poleg tega si nista želeli zaostritve odnosov z Japonsko zaradi lastnih kolonialnih interesov v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji.
Ker je Kitajska nujno potrebovala ameriško finančno pomoč, vojaški material in diplomatsko podporo, si ni mogla privoščiti dejanja, ki bi ZDA ali Veliko Britanijo spravilo v neprijeten položaj ali oslabilo njuno načelno nevtralnost. Formalna razglasitev vojne bi prehitro razkrila politično polarizacijo v regiji in bi lahko povzročila, da bi Kitajsko razumele kot pobudnico širšega konflikta.
Čang Kaj-šek je imel tudi jasno diplomatsko strategijo, po kateri se je Kitajska svetu predstavljala kot žrtev agresije, ki se brani, in ne kot država, ki je vojna hujskačica. Ta moralni okvir je bil ključen za pridobivanje mednarodne podpore. Če bi Kitajska izdala deklaracijo vojne prezgodaj, bi Japonska lahko uveljavljala dodatne pravne argumente za svoje okupacijske ukrepe, mednarodna javnost pa bi konflikt morda razumela kot regionalni spor, ki ga Kitajska vodi samostojno.
Brez formalne razglasitve vojne je Kitajska lažje ohranjala podporo Društva narodov in ameriškega Kongresa, ki je sprejemal pomembne zakone o finančni in materialni pomoči.
Kitajska notranjepolitična trenja
Notranjepolitične razmere so prav tako igrale pomembno vlogo.
Kitajska ni bila enotna: državljanska vojna med Kuomintangom in kitajskimi komunisti je tlela tudi v času vojne proti Japonski, čeprav sta obe strani začasno sodelovali v t. i. drugi združeni fronti.
Formalna vojna bi zahtevala popolno notranjo konsolidacijo, ki pa je ni bilo mogoče doseči. Čang Kaj-šek je tudi skušal preprečiti, da bi komunisti izkoristili vojno retoriko za pridobitev dodatne legitimnosti ali mednarodne podpore kot “prava protijaponska sila”.
Pomemben dejavnik je bila tudi gospodarska realnost. Kitajska je bila občutno šibkejša od industrijsko razvite Japonske, zato se je bala, da bi formalna razglasitev vojne povzročila popolno gospodarsko osamitev. Kljub vojni je država še vedno vzdrževala nekaj ključnih oskrbovalnih poti, predvsem prek britanskega Hongkonga in birmske ceste, ki so bile nujne za ohranitev njene obrambne sposobnosti.
Japonci storijo usodno napako
Stanje se je spremenilo šele decembra 1941, ko je Japonska napadla Pearl Harbor ter britanske in ameriške kolonije v Aziji. S tem sta ZDA in Velika Britanija sami stopili v vojno, kar je Kitajski omogočilo, da 9. decembra 1941 formalno razglasi vojno proti Japonski ter se v celoti pridruži zavezniški koaliciji. Od tega trenutka dalje je bila deklaracija politično koristna in mednarodno podprta.
