Prijaznost včasih ni dobrota, temveč prikrit strah pred zavrnitvijo, ki nas sili v nenehno ugajanje drugim na lastno škodo.
Včasih gre za preživetveni mehanizem
Ste se kdaj zalotili, da ste nekomu naredili uslugo, čeprav ste bili na robu izgorelosti? Ali pa ste prikimali mnenju, s katerim se globoko ne strinjate, samo da ne bi povzročili napetosti? V naši družbi visoko cenimo prijazne ljudi, vendar se v ozadju te fasade pogosto skriva past. Prijaznost včasih ni dobrota, ampak preživetveni mehanizem, ki ga poganja strah, da nas ljudje ne bi imeli radi ali bi nas zapustili.
Razlika med pristno empatijo in ugajanjem
Prava dobrota izvira iz notranje moči in obilja. Ko smo zares dobri, damo nekaj od sebe, ker si to želimo, in ob tem ne pričakujemo ničesar v zameno – niti potrditve. Takšna dejanja imajo jasne meje.
Po drugi strani pa je prijaznost iz strahu (pogosto imenovana people pleasing) oblika trgovanja. Podzavestno si mislimo: “Če bom dovolj ustrežljiv, me ne boš kritiziral ali zapustil.” Pri tem ne gre za skrb za drugega, temveč za poskus nadzorovanja tega, kako nas drugi vidijo. Namesto ljubezni nas vodi tesnoba.
Ko “da” drugemu pomeni “ne” sebi
Težava s takšno prijaznostjo je, da nima meja. Ljudje, ki se bojijo zavrnitve, težko izrečejo besedo “ne”. Vsakič, ko privolimo v nekaj, česar ne želimo storiti, žrtvujemo košček svoje integritete. To sčasoma vodi do tihe zamere, utrujenosti in občutka, da nas nihče zares ne pozna – saj svetu kažemo le svojo “prijazno masko”.
Prijaznost brez meja dejansko ni poštena. Če nekomu pomagate le zato, ker si ne upate zavrniti, vaša pomoč ni iskrena. Je zgolj sredstvo za izogibanje konfliktu.
Pot do iskrenih odnosov
Postavljanje meja ne pomeni, da postanemo nesramni. Nasprotno, meje so najvišja oblika spoštovanja do sebe in drugih. Ko se nehamo truditi, da bi ugajali vsem, naredimo prostor za ljudi, ki nas bodo cenili zaradi tega, kdo smo, in ne zaradi tega, kaj vse naredimo zanje.
Dobrota zahteva pogum, da smo včasih nepriljubljeni, a ostajamo zvesti svoji resnici.
