Osamljenost ni vedno povezana s tem, koliko ljudi je okoli nas. Lahko sediš v polni učilnici, na družinskem kosilu ali med prijatelji, pa se vseeno počutiš, kot da si nekje drugje. Kot da te nihče zares ne vidi ali ne sliši.
Velikokrat ne gre za družbo, ampak za pomanjkanje povezanosti. Čeprav smo obkroženi z ljudmi, pogovori ostanejo na površini. Govorimo o obveznostih, načrtih, vsakdanjih stvareh, redko pa o tem, kako se v resnici počutimo. Če nimamo prostora, kjer bi lahko bili iskreni brez občutka, da smo preveč ali premalo, se začne pojavljati praznina.
Sami sebe potiskamo v ozadje
Osamljenost se pogosto pojavi tudi takrat, ko sami sebe potiskamo v ozadje. Ko se prilagajamo, da bi bili sprejeti. Ko ne povemo, kaj mislimo, ali skrivamo, kaj čutimo. Navzven smo del skupine, navznoter pa imamo občutek, da igramo neko vlogo.
Družbena omrežja
Svoje naredijo tudi družbena omrežja. Ves čas smo povezani, a redko zares prisotni. Vidimo utrinke življenj drugih, a ne vidimo njihovih dvomov, tišine, težkih dni. To lahko ustvari občutek, da smo edini, ki se včasih počutimo izgubljene.
To ne pomeni, da je z nami nekaj narobe
Pomembno je razumeti, da je tak občutek normalen. Ne pomeni, da je z nami nekaj narobe. Pogosto je le znak, da potrebujemo globlji stik. Morda en iskren pogovor. Morda več poguma, da pokažemo svojo ranljivost. Ali pa preprosto več časa zase, da sploh začutimo, kaj nam manjka.
Osamljenost v družbi ni znak izoliranosti. Lahko je vzpodbuda, da poiščemo bolj pristno povezavo. Najprej s sabo, potem še z drugimi.
