Če veliko razmišljaš, si verjetno poglobljen človek, kajne? V resnici pa obstaja velika razlika med “premlevanjem” istih stvari znova in znova (overthinkanje) in dejanskim reševanjem problemov.
Globoko razmišljanje te pripelje do jasnosti. Preveč razmišljanja pa te pogosto samo izčrpa.
Ko globoko razmišljaš, raziskuješ. Postavljaš si vprašanja, iščeš smisel, povezuješ stvari med seboj. Po takem razmisleku imaš občutek, da si nekaj razumel, da si se premaknil naprej. Tudi če odgovor ni popoln, je občutek mirnejši.
Overthinkanje ali reševanje problemov?
Overthinikanje (preveč razmišljanja) pa je nekaj drugega. To je tisti scenarij v glavi, kjer desetkrat ponoviš isti pogovor, analiziraš vsak stavek, se sprašuješ, kaj je kdo mislil in kaj bi moral reči drugače. In potem še enkrat od začetka. Ne prideš do rešitve, samo vrtiš se v krogu.
Velikokrat preveč razmišljamo zato, ker si želimo nadzora. Če bomo dovolj analizirali, se ne bom zmotili, ne bomo naredili napačne poteze in podobno.
Mislimo si, da če bomo predvideli vse možnosti, nas ne bo nič presenetilo. A življenje redko deluje tako. Včasih je dovolj, da sprejmemo odločitev z informacijami, ki jih imamo, in gremo naprej.
Morda si lahko naslednjič postaviš preprosto vprašanje. Ali me to razmišljanje vodi k rešitvi ali me samo drži na mestu. Če je odgovor drugo, je mogoče čas, da misli nežno ustaviš in energijo usmeriš drugam.
Ni vsako veliko razmišljanje globoko. Včasih je največja modrost v tem, da si dovoliš nehati premlevati.
