Živimo v času despotičnih serij in knjižnih del, kot je recimo Deklina zgodba, kanadske avtorice Margaret Atwood, ki se dogaja v surovem svetu bližnje prihodnosti. Za njegov nastanek pa je bil posredno odgovoren brezbrižen odnos človeka do okolja. Zveni nemogoče? Žal je globalna ekološka katastrofa bližje kot si morda mislimo. Da bi preprečile omenjen scenarij, so se vlade po svetu zavezale ogljični nevtralnosti s Pariškim sporazumom – do leta 2050 naj bi vse podpisane države (torej večina sveta) dosegla t.i. net zero. Zadnji pomeni, da bi izpuste ogljikovega dioksida zmanjšali na minimum, kar bi preprečilo nadaljnjo segrevanje ozračja in posledično podnebne spremembe. Tehnično bi jih omejilo na znosno raven v kateri bi človeštvo, živali in rastline še lahko preživelo bolj ali manj nedotaknjeno.

Kako je na ravni Unije?

Aktualna predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je za cilj svojega prvega mandata postavila »European Green Deal«, se pravi »Evropski zeleni dogovor«, bolje rečeno »prehod«. Ime nas asociira na ameriški »New Deal«, ki je ZDA pomagal premagati Veliko recesijo – tudi tukaj lahko potegnemo paralele z evropsko nadgradnjo, saj tudi slednji predvideva dodaten zagon gospodarstva.

Kaj so cilji »Evropskega zelenega prehoda«?

Kot je zapisano na spletni strani evropske komisije, so trije ključni cilji zelenega prehoda na stari celini naslednji:

• Evropa bo do leta 2050 postala prvi podnebno nevtralni kontinent.
• Do leta 2035 se bodo izpusti CO₂ znižali za 55% – glede na nivo iz leta 1990.
• Do leta 2030 bodo v Evropi posajene dodatne tri milijarde dreves.

Žal pa ne moremo biti zgolj optimistični. Evropski zeleni prehod, vsaj tako, kot si ga je zamislila aktualna predsednica komisije, je tarča kritik s strani tistih, za katere bi menili, da ga bodo brezpogojno podprli. Gre namreč za okoljske aktiviste, klimatologe, zelene in leve stranke itd. Da bi temo bolje razumeli, smo kontaktirali dr. Lučko Kajfež Bogataj – priznano slovensko klimatologinjo, ki se ukvarja s preučevanjem podnebnih sprememb, pa tudi kako naj se nanje prilagodimo. Naš drug sogovornik je bila Vesna – zelena stranka. Slednja se nam je zdela za sodelovanje primerna, saj je pravičen zeleni prehod, ključen del njihovega političnega programa. Novinarska vprašanja smo poslali tudi Gibanju Svoboda, ki bi ga lahko tudi označili za zeleno stranko (tudi glede na njegove začetke), a nam žal niso odgovorili. Če bodo odgovore želeli poslati z veseljem opišemo tudi njihov pogled na zeleni prehod.

Pasti zelenega prehoda

1. Nenehna gospodarska rast ali zeleni kapitalizem

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je bila v odgovorih zelo kritična do zelenega prehoda, kot si ga je zamislila Ursula von der Leyen. Zapisala je naslednje:

»Zeleni prehod je nujen. In pri stvareh, ki so tako pereče, je potrebno polno sodelovanje prebivalstva. Če hočemo, da so zelene politike sprejete, je potrebna predhodna akcija ozaveščanja. Na ravni regij, občin in mest. In pri ozaveščanju mora biti v ospredju, kaj ljudje pridobijo, kje so koristi in da se vse skupaj splača z vidika posameznika! Torej morajo biti pripravljene spodbude, subvencije, premišljene reklamne akcije. Tega žal v EU in tudi pri nas ni bilo, kar je kardinalna napaka. Druga napaka pa je bilo pretirano poudarjanje (predrage za večino) elektromobilnosti kot nosilke zelene rešitve. S fizikalnega stališča pa je bila napaka tudi nenehna raba pojma zelena rast. Nenehna gospodarska rast je skregana s trajnostjo.«

Podobnega mnenja so tudi v Vesni – zeleni stranki, zapisali so naslednje:

»Največja napaka je, da zeleni prehod ni resnično pravičen in sistemski, temveč temelji na logiki “zelenega kapitalizma”. Namesto da bi zmanjšali rabo energije in materialov, spreminjamo obstoječi model, le da uporabljamo druge vire. Brez zmanjšanja skupne rabe virov in pravičnejše razporeditve bremen takšen “prehod” ni ne trajnosten ne socialno pravičen. V tem smislu se bojimo, da bomo zeleni prehod plačali revni in srednji razred, medtem ko bodo bogati postali še bogatejši. Moralo bi biti obratno. Zeleni prehod morajo najprej plačevati (ultra)bogati, saj ustvarijo največ problemov.«

2. Električni avtomobili nas bodo rešili

Dr. Lučka Kajfež Bogataj nas opozorila je tudi, da je navezava zelenega prehoda zgolj na prehod na električne avtomobile zelo problematična, saj imajo električni avtomobili za uporabo v mestih resda pozitivne učinke. Lokalnega okolja ne onesnažujejo, da vseeno obremenjujejo okolje.

»[…]Če pa pogledamo samo ogljični odtis, pa je ta odvisen tudi od »čistosti« elektrike, ki ga napaja. Recimo norveška elektrika je čista, poljska in  kitajska elektrika pa sta obremenjeni z veliki fosilnimi izpusti. Treba je upoštevati tudi veliko energijo, ki je vložena v proizvodnjo avta, zlasti baterij (LCA analiza). V celotnem življenjskem krogu je tako električni avto daleč od ničelnih emisij. V povprečju v EU za EA veljajo LCA izpusti od 60 (Norveška) do 150 g CO₂  (Poljska) na kilometer.[…]«

Predstavila nam je tudi primerjavo različnih tipov avtomobilov, glede na izpuste:

»[…]Res grobe povprečne  primerjalne LCA ocene vrednosti na vrsto pogona : Električni (EU povp.): 80–120 g/km, Hibrid: 150–180 g/km, Dizel: 180–200 g/km, Bencin: 200–230 g/km.«

V Vesni – zeleni stranki poudarjajo, da je nujna sprememba prometne politike, saj potrebujemo »[…]močno okrepljen javni promet, infrastrukturo za kolesarjenje, krajšanje poti do storitev, spodbujanje lokalnosti in zmanjševanje mobilnosti, ki je posledica prisile, ne svobode. Električni avto je lahko del prehoda, nikakor pa ne njegov temelj. […]«

3. Militarizem

Dr. Lučka Kajfež Bogataj nam je sama dodala, da je ključen del zelena prehoda pacifizem.

»[…]dokler se vojskujemo v EU je to nasprotje zelenega prehoda. Vojaške organizacije po svetu seveda svojega vpliva na okolje ne razkrivajo in zanje ne veljajo okoljski sporazumi.[…] A v perspektivi današnjega časa je treba letenje primerjati z vplivom na okolje cca 50 vojn, ki jih imamo tudi že v naši bližini. Vojska že v mirnem času predstavlja vsaj 5 % vseh svetovnih emisij CO₂. Ko divja vojna, se ta delež močno poveča. Vojaški spopadi že proizvedejo več letnih izpustov toplogrednih plinov kot letalska in ladijska industrija skupaj. Tudi v civilnem letalstvu dobimo dodatne izpuste, ki nastanejo zaradi izogibanja zračnemu prostoru in sankcij […] Prizadevanja za mir je prizadevanje za varstvo okolja in za zeleni prehod.«