Zagotovo se spomnite romantičnih prizorov, ki predstavljajo konec številnih romantičnih filmov. Ti naše dojemanje zakonske sreče oz. poti do nje krojijo že celotno drugo polovico 20. stoletja, kot tudi danes. En prizor pa izstopa. Običajno je to tisti »happy end«, ki naznanja, da je negotovega samskega stanu za vselej konec – oče odda nevesto svojemu bodočemu zetu. Stvar je opravljena. Filma je konec. Mirni smo.
Sodobni trend
Po naštetem torej ni naključje, da je omenjena praksa, ki je v drugi polovici 20. stoletja postala popularna zlasti v ZDA, a se je po zaslugi globalizacije tudi pospešeno razširila v Evropo, po vključitvi Slovenije v prozahodni svet, prišla tudi k nam. Stvar se je kot mnoge stvari, ki jih vsak dan uvozimo iz druge strani Atlantika vklopila v naš vsakdan. Kot da je bila vselej del njega.
Izvor
Podobno kot pri še eni ameriškem kulturnem fenomenu, ki so ga izvozili v Evropo, je tudi izvor »oddaje neveste« nenavaden in ne leži tam, kjer bi si morda mislili. Oba v resnici izvirata iz Evrope – Noč čarovnic iz območij, ki so jih nekoč poseljevali Kelti, se pravi Irske in Škotske, »oddaja neveste« prav tako, le da je točen izvor na kontinentu neznan. Kljub temu, da je danes del poročnega obreda v katoliški ali protestantski cerkvi (verjetno tudi kateri drugi veji krščanstva), izhaja iz običajev, ki v zvezi s krščanstvom sami po sebi nimajo nič. Potrebno je še poudariti, da je takšen obred neuraden in ga v Cerkvi ne zagovarjajo, pač pa to počnejo na željo mladih parov.
Simbolika »oddaje neveste«je skrajno patriarhalna. Večino zgodovine, za večino evropskih družb do 20. stoletja, so bile ženske podrejene moškim – takšna je bila formalna ureditev. Ženske so otroštvo preživele pod oblastjo očeta, preostanek pa pod moževo –samske so lahko ostale v zelo redkih primerih. V skladu s takšnim razumevanjem družbe je potekala tudi poroka – oče je nadoblast nad žensko predal njenemu soprogu. Takšen obred se lahko danes razume kot izrazito patriarhalen. Medtem ko ni primerno retrospektivno obsojati naših prednikov, da so obred prakticirali, je po drugi strani bolj sporno, da ga danes ponovno uvajamo. Čeprav nezavedno. Najbrž se večina mladoporočencev danes ne zaveda, da na lastni poroki legitimirajo patriarhalno ureditev – takšno poroko so pač videli v filmu. Zakaj je torej ne bi imeli?
Kaj si o oddaji neveste mislijo v Katoliški cerkvi na Slovenskem?
O tem kaj si o »oddaji neveste« mislijo smo povprašali tudi Katoliško cerkev. Odgovorili so nam naslednje:
»V obredniku, ki ureja poročni obred v Katoliški Cerkvi, to sploh ni predvideno. To neveste in ženini vidijo v (pretežno ameriških) filmih in si želijo takšnega obreda.«
Pristavili so tudi, da Cerkev formalno takšnega obreda ne sme izvesti, saj ni skladen z njeno doktrino, a da duhovniki pogosto popustijo pod pripiskom parov, ki si takšnega obreda pač želijo. Omenili so tudi, da jih na neskladnost »oddaje neveste« s cerkveno poroko tudi opozorijo, kar mnogi pari vzamejo v obzir in si premislijo. Potrdili so tudi, da je »oddaja nevesta« praksa, ki bi jo lahko označili za patriarhalno.
Najpogostejša oblika cerkvene poroke, ki je izvedena na Slovenskem, poteka na naslednji način, kot so nam opisali v Katoliški cerkvi:
»V katoliškem obredu je povsem drugače: obred se praviloma začne pred cerkvijo, kjer voditelj obreda pozdravi nevesto in ženina, nato pa se enakopravno sprehodita oziroma pristopita k oltarju, kjer ju zopet pričaka duhovnik, nato se obred odvije naprej. […]večina parov izbere to obliko.«
Dodali so še tudi, da obstaja še ena oblika obreda in sicer, ko ženin in nevesta že sedita v cerkvi, a te oblike obreda ne izbere skoraj nihče.
