Ko je nekdo pred nekaj desetletji rekel, da gre v gasilski dom, na sestanek društva, v cerkev, na nogometno tekmo ali preprosto na kavo k sosedu, smo govorili o občutku pripadnosti.
Ljudje smo skozi večino zgodovine živeli v skupnostih. Poznali smo svoje sosede, sodelovali v lokalnih društvih, obiskovali iste dogodke in si pomagali v vsakdanjem življenju. Čeprav so bile takšne skupnosti daleč od popolnih, so posamezniku ponujale nekaj, kar postaja vse redkejše, občutek, da nekam spada.
Danes se zdi, da tega občutka vse bolj primanjkuje.
Razpad skupnosti, ki ga skoraj nismo opazili
Veliki družbeni premiki pogosto pridejo neopazno, tako pa je bilo tudi z lokalnimi skupnostmi.
Vaške veselice, prostovoljna društva, športni klubi, pevski zbori in druge organizacije so nekoč predstavljali središče družbenega življenja. Tam so ljudje sklepali prijateljstva, spoznavali partnerje, reševali težave in gradili občutek skupne identitete.
Danes takšne institucije marsikje še obstajajo, vendar težko privabijo nove generacije.
Mlad človek lahko v enem dnevu komunicira z ljudmi iz petih različnih držav, a hkrati ne pozna imena osebe, ki živi v sosednjem stanovanju.
Tehnologija nam je omogočila globalne povezave, vendar je pogosto oslabila lokalne.
Družba posameznikov
Sodobna kultura poudarja individualnost bolj kot katerakoli generacija pred njo.
Že od otroštva poslušamo, da moramo slediti svojim sanjam, graditi svojo kariero, razvijati svojo blagovno znamko in skrbeti za lastni uspeh.
Na prvi pogled je to osvobajajoče, saj ima posameznik več izbire kot kadarkoli prej. Lahko se izobražuje, dela in živi skoraj kjerkoli, lahko izbira med nešteto življenjskimi potmi.
Toda več izbire ne pomeni nujno več pripadnosti.
Ko družba posameznika postavi v središče vsega, začnejo skupni cilji izgubljati pomen. Skupnosti pa ne morejo obstajati brez občutka, da je nekaj pomembnejše od nas samih.
Prav zato se danes vse več ljudi sooča z občutkom, da imajo veliko svobode, a malo povezanosti.
Ko so tudi prijateljstva postala projekt
Pripadnost zahteva čas, prijateljstva, sosedski odnosi in skupnosti ne nastanejo spontano. Toda sodobno življenje postaja vse bolj mobilno.
Ljudje se zaradi študija selijo v druga mesta. Zaradi službe v druge države. Zaradi najemnin večkrat menjajo stanovanja. Delovna mesta postajajo začasna, odnosi pa pogosto kratkotrajni.
V takšnem okolju je težko ustvariti trajne vezi.
Marsikdo ima danes veliko znancev, a malo ljudi, na katere bi se lahko resnično zanesel.
Prijateljstva so postala nekaj, kar načrtujemo med obveznostmi, namesto nekaj, kar je organski del vsakdana.
Polarizacija kot nadomestek za pripadnost
Morda najbolj nenavaden pojav sodobnega časa je, da ljudje kljub izgubi skupnosti še vedno iščejo občutek pripadnosti, le da ga pogosto najdejo drugje.
V političnih gibanjih, spletnih skupinah in ideoloških taborih.
Internet je ljudem omogočil, da hitro najdejo somišljenike. To je lahko pozitivno, vendar ima tudi temno plat. Namesto lokalnih skupnosti, ki povezujejo različne ljudi, nastajajo vse bolj zaprti mehurčki, kjer se družimo predvsem s tistimi, ki razmišljajo enako kot mi.
Posledica pa je večja razdeljenost.
Če je nekoč ljudi povezovalo dejstvo, da živijo v isti ulici, danes vse pogosteje šteje zgolj to, kako glasujejo, katere medije spremljajo ali kakšna stališča imajo.
Skupnosti se ne gradijo več okoli krajev, ampak okoli prepričanj, kadar pa identiteta temelji predvsem na tem, komu nasprotujemo, postane dialog skoraj nemogoč.
Kaj smo izgubili?
Največja izguba je ravno ta občutek, da nekdo opazi, če nas ni, da obstaja prostor, kjer smo pričakovani.
Da obstaja skupina ljudi, ki nas ne pozna zaradi našega življenjepisa, političnega prepričanja ali spletnega profila, ampak preprosto zato, ker smo del njihovega vsakdana.
Takšne vezi ustvarjajo zaupanje. In zaupanje je temelj vsake skupnosti.
Ko izgine zaupanje, izgine tudi občutek pripadnosti.
Kam so izginili ljudje?
V svetu, kjer lahko komuniciramo z vsakim, kupujemo od kogarkoli in delamo od kjerkoli, smo pridobili ogromno svobode. Hkrati pa smo izgubili nekaj, česar ni mogoče nadomestiti z aplikacijo ali algoritmom.
Občutek, da smo del nečesa večjega od sebe.
In če je osamljenost postala epidemija sodobnega časa, je morda razlog preprost: ljudje pogrešajo skupnost.
