Če danes človeka vprašamo, kaj pomeni beseda ‘klepetalnica’, bo marsikdo znal odgovoriti. Če pa vas vprašamo, kaj je bukev ali iskrišče, pa je odgovor precej manj samoumeven.
Kaj pa če vas vprašam katere vrste je drevo, ki stoji pred vašo hišo ali blokom? Kaj pa če vam pokažem sliko lista, boste znali prepoznati iz katere rastline je odpadlo?
Izgubljanje narave iz vsakdana
Leta 2007 je Oxford Junior English Dictionary, otroški slovar angleškega jezika, odstranil oziroma nadomestil številne besede, povezane z naravnim svetom. Med njimi so bile besede acorn oziroma želod, beech oziroma bukev, bluebell oziroma zvonček, catkin oziroma mačica, cowslip in cygnet oziroma labodji mladič.
Med besedami, ki so se znašle v ospredju, pa so bile med drugim blog, broadband, celebrity, chat room in cut-and-paste.
Kaj se zgodi z besedami, ko izginejo iz vsakdanjega življenja? In kaj se zgodi z našim odnosom do stvari, ki jih te besede opisujejo?
Vemo, kaj je roža, ne vemo pa, katera.
Eden od problemov sodobnega človeka je, da je lahko obkrožen z naravo, ne da bi jo zares poznal.
Vidimo drevo ali ptico.
Toda pogosto ne vidimo bukve, jelše, gabra, breze, trobentice, zvončka, rmana, regrata ali šmarnice.
Vse postane ena sama širša kategorija.
Raziskovalci ta pojav že desetletja opisujejo kot plant blindness oziroma »slepoto za rastline« – težnjo, da rastlin v vsakdanjem okolju ne opazimo, jih slabše prepoznamo in jim pripisujemo manjšo vrednost kot živalim. Raziskave kažejo, da ljudje živali praviloma hitreje opazijo, si jih bolje zapomnijo in jim namenjajo več pozornosti kot rastlinam.
To pomeni, da lahko človek vsak dan hodi mimo istega drevesa, ne da bi se kdaj vprašal, katero drevo je to.
Raziskave kažejo, da je problem precej resen
Leta 2026 objavljena raziskava mladih odraslih v vzhodni Nemčiji je opozorila na izgubljanje znanja o lokalnih vrstah.
Raziskovalci so ugotovili, da imajo mladi pogosto zelo omejeno znanje o rastlinskih in živalskih vrstah iz svojega neposrednega okolja. Namesto konkretnih imen uporabljajo splošne izraze, kot so »drevo«, »trava«, »miš«, »raca« ali »riba«. Pogosto bolje poznajo eksotične ali medijsko izpostavljene vrste kot pa domače vrste, ki jih dejansko srečujejo vsak dan.
Če otrok vidi drevo in reče »drevo«, ni storil ničesar narobe. Toda če nikoli ne izve, da je to lahko bukev, hrast ali javor, se njegova predstava o okolju ustavi pri zelo splošni kategoriji.
Narava postane ozadje.
Podobne ugotovitve prihajajo tudi iz raziskav prepoznavanja rastlin. V finski raziskavi, v kateri je sodelovalo 754 ljudi od osnovnošolcev do univerzitetnih učiteljev, so ugotovili, da udeleženci rastlinskih vrst na splošno niso prepoznavali posebej dobro, čeprav se je znanje z višjo stopnjo izobraževanja izboljševalo.
Problem torej ni samo v otrocih.
Živali poznamo bolje; predvsem tiste, ki jih poznamo iz zaslona
Ko govorimo o izgubljanju znanja o naravi, je zanimivo tudi razmerje med rastlinami in živalmi.
Otroci in odrasli pogosto veliko bolje prepoznajo živali. Toda tudi pri živalih obstaja razlika med tem, kar je medijsko poznano, in tem, kar dejansko živi okoli nas. Lev? Večina ga bo prepoznala. Panda? Skoraj zagotovo. Toda katera vrsta žabe živi v bližnjem ribniku? Kateri metulj sedi na roži?
Raziskovalci so ugotovili, da imajo ljudje težave že pri prepoznavanju posameznih značilnosti rastlin. V raziskavi 484 udeležencev so morali prepoznati različne morfološke značilnosti rastlin; začetniki so bili pri tem nekoliko manj uspešni kot ljudje z izkušnjami.
Če ne znamo prepoznati vrste, težje opazimo tudi njeno izginjanje.
Težko je pogrešati nekaj, česar ne znaš imenovati
Predstavljajmo si, da nekdo zapiše: »Posekanih je bilo deset dreves.«
Stavek je skoraj brezoseben.
Zdaj pa:
»Posekanih je bilo deset jelk.«
Nenadoma dobimo predstavo, kjer vidimo drevesa, ki jih lahko povežemo z gozdom. Z vonjem iglic in določeno pokrajino. Z določeno vrsto življenja.
Besede niso samo nalepke
Jezik nam omogoča, da stvari ločujemo med seboj. Če imamo za vse rastline eno samo besedo – »roža« –, potem so različne vrste med seboj skoraj nevidne.
Če pa poznamo imena, začnejo razlike postajati pomembne. To je kopriva, ne samo plevel, ali pa, to je Siva vrana, ne Sraka.
Ko poznamo ime, lahko o nečem govorimo, tako pa lahko opazimo, da se nekaj spreminja. To je eden od razlogov, zakaj raziskovalci izgubo znanja o rastlinah povezujejo tudi z ohranjanjem narave. Zaščita biotske raznovrstnosti je težja, če ljudje vrst ne prepoznajo oziroma jih v vsakdanjem okolju niti ne opazijo.
Problem ni v tem, da poznamo besedo »chat room«
Dodajanja tehnološkega znanja samo po sebi ne ustvarja razdora med naravo in človekom. Jezik se spreminja, nove stvari potrebujejo nova imena. Problem nastane, ko nove besede prihajajo v naš svet, stare besede pa iz njega odhajajo zato, ker stvari, ki jih opisujejo, niso več del naših izkušenj.
Če otrok ve, kaj je chat room, vendar ne ve, kaj je bukev, to ni zato, ker bi bila beseda chat room sama po sebi kriva nadomeščanja besed za naravo.
Narava postaja nekaj, kar opazujemo, ne nekaj, kar poznamo
Naravo danes gledamo ves čas. Na TikToku, v ozadjih videoposnetkov. Toda gledati naravo ne pomeni, da jo vidimo.
Ni treba, da vsak človek postane botanik, toda nekaj osnovnega znanja bi lahko spremenilo način, kako gledamo prostor, v katerem živimo. Da razumemo, da plevel pogosto pomeni samo rastlino, ki raste na mestu, kjer je človek ne želi. Kajti jezik je način, kako organiziramo svet. Če rečemo, da je bilo posekanih deset dreves, govorimo o številu, ko pa rečemo, da je bilo posekanih deset stoletnih jelk, in posamezniki prepoznamo kaj to predstavlja, stavek postane skoraj oseben.
Svet, ki ga znamo opaziti, je tudi svet, za katerega se lahko odločimo, da ga bomo zaščitili.
