Družina Lovrec se s čebelarstvom ukvarja že skoraj tri desetletja. Čebelarijo na področju Pohorja, Kozjaka, Koroške in Pomurja ob strugi reke Mure, njihova trgovina z dobrotami čebel pa se nahaja v Občini Starše, natančneje v Zlatoličju.
Kako se je začela zgodba Čebelarstva Lovrec
“Naša zgodba se je začela leta 1997, ko smo kupili prvih deset panjev. Od takrat je čebelarstvo postalo del našega vsakdana, saj danes skrbimo že za približno 350 čebeljih družin. Delo s čebelami je za nas veliko več kot le poklic – je način življenja. Ker smo družinsko čebelarstvo, z njimi dobesedno diha cela družina. Čebele nas spremljajo skozi vse leto, oblikujejo naš ritem življenja. Dejansko si z njimi povezan ves čas – če ne fizično pri oskrbi čebeljih družin, pa gotovo z mislimi”, pove Nejc Lovrec, sin ene izmed redkih čebelark v Sloveniji – Marjane Lovrec, ki se s čebelarskim poklicem ukvarja že od prejšnjega tisočletja.
Slovenija ima izjemno močno čebelarsko tradicijo
“Slovenska čebelarska tradicija je nekaj, na kar smo lahko izjemno ponosni. Čebelarstvo pri nas ni samo gospodarska dejavnost, ampak je del naše kulture od čebelarske umetnosti na panjskih končnicah do svetovnega dneva čebel, ki je nastal prav na pobudo Slovenije. Zame osebno ta dediščina pomeni odgovornost, da čebelarim spoštljivo do čebel in z sajenjem medovitih rastlin skrbim za prihodnost naših otrok”, nadaljuje Nejc. Izrazi tudi zaskrbljenost, saj je mladih čebelarjev, predvsem na področju Dravskega polja, malo.
Čebelarstvo kot življenjska filozofija
Čebelarstvo ni samo naš poklic, ampak način življenja, ki se ga drži cela družina. Čebele te naučijo potrpežljivosti, ker nič ne pride čez noč. Naučijo te tudi skromnosti, saj si odvisen od narave, na katero nimaš vpliva. Hkrati pa ti pokažejo, kako pomembno je sodelovanje, tako kot v čebelji družini vsak posamezen člen opravlja svojo nalogo, tudi pri nas doma vsak prispeva svoj del.
Podnebne spremembe vplivajo tudi na štajerske čebele
Podnebne spremembe, ki jih čutimo iz leta v leto, imajo velik vpliv na čebelarstvo v Sloveniji, tudi v Podravju. V zadnjih letih opažamo, da je vedno več padavin prav v spomladanskem času, hkrati pa gre trend v smeri hladnejših pomladi – čeprav je bila letošnja izjema. To pa je ravno obdobje, ko bi morale čebele imeti največ paše, saj takrat cvetijo akacija, divja češnja, javor in številne druge rastline. Hladno in deževno vreme onemogoča izločanje nektarja, zato čebele kljub cvetenju ostajajo brez pravega vira hrane.
Navaja še, da čebele zaradi intenzivnega kmetijstva in zgodnje košnje pogosto ostanejo brez paše na travnikih. Kmetje morajo poskrbeti za krmo za svoje živali, zato je takšno početje razumljivo, vendar čebelam to predstavlja izgubo pomembnega vira hrane. “Opažamo pa tudi pozitivne spremembe”, nadaljuje Nejc, “saj se v Podravju se vedno več sejejo medovite rastline (ajda, facelija, oljna ogrščica) in vse več kmetov je ozaveščenih, fitofarmacevtska sredstva pa uporabljajo ob večernih urah, ko so čebele že v panjih, s čimer se tveganje močno zmanjša. Naše čebelnjake smo umestili na Pohorje in Kozjak, kjer lahko pridelamo različne sorte medu (cvetlični, gozdni, kostanjev, hojev).”
Izzivi za čebelarje
“Na Dravskem polju je edina obilnejša paša akacija in divja češnja. Če pride do spomladanske pozebe, so čebelarji tukaj praktično brez glavnega vira paše. Povsem drugače je na Pohorju in Kozjaku, kjer lahko čebele tudi v takih razmerah izkoristijo pašo na javorju, kostanju, lipi, smreki in celo jelki, ki niso tako občutljive na zmrzal. Kljub temu pa do zdaj nismo imeli težav s pomori zaradi pesticidov – in tudi po pogovorih s čebelarji v bližini lahko rečemo, da se v zadnjih letih stanje na tem področju izboljšuje.”
Vsak izmed nas lahko prispeva k boljšim razmeram za čebele
“Vsak posameznik lahko za čebele naredi več, kot si morda misli. Že če na vrtu ali ob hiši posadi medovite rastline naredi veliko. Pomembno je tudi, da se pri uporabi FFS držimo priporočil in škropimo zvečer, ko so čebele že v panjih.”
“Tudi mi smo se morali večkrat soočiti s težkimi odločitvami. Okoli leta 2014 so se podnebne spremembe začele resneje kazati tudi v čebelarstvu, skoraj vsako leto je prišlo do pozebe/moče in izpada paše na akaciji ter sadnem drevju. To je za profesionalna čebelarstva velik problem. Takrat smo se odločili, da bomo vse svoje izdelke prodajali na drobno – na tržnicah in na domu – ter da bomo ljudem ponudili celoten spekter čebeljih pridelkov: od cvetnega prahu, matičnega mlečka, smrekovih vršičkov v medu, do kremnih medov in medenega likerja. Ta odločitev nam je omogočila, da smo obstali in da lahko preživimo tudi v letih, ko je pridelek medu skromen.”
Če bi morali ljudem povedati eno stvar, ki je ne vedo o čebelah – kaj bi to bilo?
Ko čebela najde bogato pašo, se vrne v panj in izvede tako imenovan ples v obliki osmice, s katerim drugim čebelam sporoči smer, razdaljo in celo kakovost vira nektarja ali cvetnega prahu.
Gre za enega izmed najbolj kompleksnih komunikacijskih sistemov pri žuželkah, kjer s plesom sporočajo koordinate (kot nekakšen zemljevid hrane v naravi). Še bolj zanimivo pa je, da se tega plesa ne naučijo samo po instinktu, ampak z opazovanjem izkušenejših čebel.
