Šolska prehrana v Sloveniji temelji na zakonsko potrjenih smernicah, kljub temu pa NIJZ opozarja na razpoke med teorijo in vsakdanjo prakso.
Šolska prehrana zakonsko urejena
Kot je sporočili doc. dr. Matej Gregorič iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ), so v Sloveniji smernice za prehranjevanje v vzgojno izobraževalnih zavodih (VIZ) zakonsko uveljavljene. To pomeni, da jih morajo organizatorji prehrane in kuharji pri svojem delu upoštevati.
“Kljub izboljšavam kakovosti prehrane v zadnjih letih pa njihova implementacija v praksi ni povsem idealna.
Večina vrtcev in šol se trudi, vendar vseeno prihaja do težav. Zaradi kadrovskih, prostorskih in organizacijskih izzivov, prehranskih preferenc otrok ter vpliva prehranskega okolja izven šole (trgovine, mediji, socialni trendi) se pogosto pojavijo manjša ali večja odstopanja.”
Na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje pa so povedali, da “smernice vsebujejo cilje, načela in vzgojno-izobraževalne dejavnosti, povezane s šolsko prehrano. Vsebujejo pa tudi strokovne usmeritve in navodila, ki opredeljujejo merila za izbor živil, načrtovanje sestave jedilnikov, količinske normative in način priprave šolske prehrane ter časovni okvir za njeno izvedbo, ki ga določi javni zdravstveni zavod, pooblaščen s strani Ministrstva za zdravje.”
Visok standard prehranske varnosti
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ima podatke o številu prijavljenih učencev na malico in kosilo ter o številu subvencioniranih obrokov, vendar podatkov o količini pripravljene in odpadne hrane ne spremlja. Šolska prehrana je urejena z veljavnimi predpisi in zagotavlja visok standard prehranske varnosti ter kakovosti. Slovenija ima dobro vzpostavljen in sistematično urejen sistem organizirane prehrane, ki je podprt s sodobnimi strokovnimi smernicami.
Ta sistem predstavlja najučinkovitejši ter najracionalnejši način omogočanja zdravega, varnega in uravnoteženega prehranjevanja za vse vključene otroke in mladostnike.
Šolska prehrana boljša v regijah z višjim socio-ekonomskim statusom
Pri pripravi obrokov je pomembno, da se upošteva tako prehranska kot tudi okoljska in družbena dimenzija. Torej morajo biti jedilniki ne le prehransko ustrezni, temveč tudi okoljsko optimizirani in kulturno sprejemljivi. Doc. dr. Matej Gregorič nadaljuje, da “v kolikor hrana ostaja na krožnikih je v nasprotju s trajnostnim vidikom, ki ga smernice prav tako poudarjajo. Sicer pa je ocenjevanje prehranske kakovosti šolskih jedilnikov pokazalo, da so se na splošno bolje odrezale večje šole in šole v občinah z višjim socio-ekonomskim statusom, kar je domnevno povezano z boljšimi kadrovskimi in finančnimi zmožnostmi v teh okoljih.”
Prostor za izboljšanje
Nedavni raziskovalni podatki projekta »Šolski krožnik«, ki ga sofinancirata ARIS in Ministrstvo za zdravje kažejo, da je organizacija prehrane ter ponudba obrokov v šolah na zadovoljivi ravni. Kljub temu pa še ostajajo precejšnje možnosti za izboljšave – predvsem v smeri trajnostnega prehoda. Na splošno bi lahko bilo na jedilnikih več stročnic in polnozrnatih živil, medtem ko so bile kot bolj trajnostne izbire v okviru obroka skoraj vedno zagotovljene pitna voda ter sadje in/ali zelenjava.
Redno spremljanje šolske prehrane
NIJZ izvaja strokovno spremljanje prehrane, ki je sistematično urejeno. “Spremljanje temelji na enotnih strokovnih kriterijih in vključuje pregled organizacije prehrane, pregled mesečnih jedilnikov, pogovore z vodjo prehrane in zaposlenimi ter preverjanje dokumentacije (dobavnice, potrdila o izobraževanju…).”
Analizira se tudi, ali so obroki uravnoteženi in vsebujejo ustrezne skupine živil (sadje, zelenjava, polnozrnata živila, mlečni izdelki, meso/ribe). Kot je za zaključek še povedal Doc. dr. Matej Gregorič iz NIJZ,
Namen spremljanja ni nadzor, temveč svetovanje, identifikacija zavodov z nižjo skladnostjo in ugotavljanje področij, kjer je implementacija smernic šibkejša, kar omogoča načrtovanje podpornih programov in izobraževanji.
