Svet se spreminja, sedaj hitreje kot kadarkoli. Če je od izuma tiskarskega stroja do razvoja splošne pismenosti minilo več kot štiristo let, se je razvoj spleta in s tem digitalne dobe eksponentno pohitril vse od druge svetovne vojne.
Družba je iz desetletja v desetletje bolj neprepoznavna.
Ne nujno v negativnem smislu, a se spremembe v vsakdanjem življenju dogajajo hitreje kot kadarkoli v človeški zgodovini. Se pravi če vzamemo stoletni razvoj 18., 19., 20. in zgolj četrtine 21. stoletja lahko opazimo, da se naš način življenja še nikdar ni spremenil v tako kratkem času, kot naš od recimo leta 2000, ko so bili mnogi laptopi manj zmogljivi od sedaj povprečnih telefonov.
Vprašanje torej ni ali se bo razvoj dogajal, pač pa ali se lahko nanj tudi uspešno prilagodimo? Da bi bili mladi v prihodnosti lahko kos razvojajočemu se digitalnemu gospodarstvu, kot tudi uporabi digitalnih tehnologij v drugih sektorjih, smo kontaktirali Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.
Tablice pri pouku
Na ministrstvu so nam odgovorili, da trenutno še ne razmišljajo o vpeljavi uporabe tabličnih računalnikov v osnovne in srednje šole.
»Posodobljeni Zakon o osnovni šoli določa pravila glede elektronskih naprav v šoli, ki navaja, da je uporaba učenčevih elektronskih naprav med izvajanjem vzgojno-izobraževalne dejavnosti dovoljena le, če je to potrebno za izvajanje vzgojno-izobraževalnega in drugega dela v skladu z letnim delovnim načrtom. Uporaba učenčevih elektronskih naprav je dovoljena tudi, če učenec potrebuje elektronsko napravo iz zdravstvenih razlogov. Za srednje šole te omejitve niso zakonsko urejene na enak način kot v osnovni šoli, ampak to področje še vedno določa Pravilnik o šolskem redu posamezne srednje šole. […]« – Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.
Dodali so sicer tudi, da podpirajo: »nadaljnji razvoj didaktičnih pristopov poučevanja in učenja v sodobnih učnih okolji, s premišljeno, smiselno, učinkovito, varno in zdravo uporabo digitalnih tehnologij ter razvoj digitalnih kompetenc, temeljnih znanj računalništva in informatike, računalniškega mišljenja in umetne inteligence kot projekte, usmerjene v raziskovanje in uvajanje naprednih tehnologij.[…]« Na Ministrstvu še menijo da tiskana učna gradiva, kot so učbeniki in delovni zvezki, lahko dopolnjujejo elektronska. »Učitelji jih uporabljajo pri razlagi, učenci pa pri učenju, ki ne poteka več le za šolskimi klopmi, temveč tudi na mobilnih napravah.[…]« in nam predstavili tudi prednosti uporabe digitalnih gradiv pri pouku za učence z učnimi težavami. Le-te naj bi za mnoge učence pomenile precejšnjo pomoč in olajšavo, zlasti recimo za tiste, ki imajo bralne težave. Večinoma gre za posledice disleksije.
Varčevanje ni motiv
»[…]Vpeljava tablic v šole zato ni prvenstveno namenjena varčevanju ali stroškovni učinkovitosti, temveč predvsem izboljšanju kakovosti pouka in večji dostopnosti znanja.[…]«. – Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.
Če bi se država v prihodnosti torej odločila za digitalizacijo šolstva tega ne bi storila, saj bi želela optimizirati proračun, pač pa zato, ker je tako bolje za šolarje. Na Ministrstvu pa so nas opozorili tudi, da morajo biti tako učitelji, kot tudi učenci ustrezno digitalno pismeni, saj bi pomanjkanje slednjega lahko imelo negativne posledice. Kar ni presenetljivo, saj je spletna varnost v času vse pogostejših prevar do katerih pride v digitalnem okolju nujna.
