Ko je večina slovenskih šolarjev preživljala krompirjeve počitnice, so nizozemski volivci odšli na predčasne volitve. Njihov rezultat pa ni zanimiv le zaradi zamenjave oblasti na Nizozemskem v bližnji prihodnosti, pač pa kot primer šibitve skrajno desnih sil, ki so trenutno na pohodu po celotni Stari celini.
Zadnji dve leti nizozemske politike v nekaj stavkih
Večina Slovencev verjetno ne pozna podrobnosti nizozemske politike. Izjema je morda le sedanji generalni sekretar zveze NATO Mark Rutte, ki je tudi nekdanji nizozemski predsednik vlade. Sedanja situacija nizozemskega parlamentarizma pa izvira prav iz konca njegovega zadnjega mandata. S padcem Ruttejeve četrte vlade je prišlo do volitev jeseni 2023, na katerih je slavila skrajno desna Stranka za svobodo Geerta Wildersa. Slednji je lastno kampanjo gnal na splošnem javnem nezadovoljstvu z Ruttejevim statusom quo ter populistično retoriko glede omejevanja migracij, ki jo je obarval tudi z islamofobijo.
Kljub težavam je Nizozemska naposled le dobila novo vlado, del katere je bila tudi Wildersova PVV. A se je za sestavo koalicije moral predsednik nacionalistične stranke odreči premierstvu, ki ga je namesto njega prevzel neodvisni politik Dick Schoof. Čeprav so vlado sestavljale štiri stranke, ki se nahajajo na desnici, je Wildersova ekstremna politika, tudi zelo strogi predlogi glede zajezovanja priseljevanja, povzročala stalne težave.
Sočasno je stranka začela izgubljati podporo v javnosti. Volivci PVV-ja so verjetno imeli občutek, da Wilders ne bo udejanjil obljub iz volilne kampanje.
Da bi stranko rešil pred sesutjem v javnomnenjskih anketah, jo je Wilders junija letos odpeljal v opozicijo. Vlada je izgubila večino, avgusta pa je vlado zapustila tudi krščansko-demokratska stranka, saj njeni preostali koalicijski partnerici nista želeli sprejeti odločnejših ukrepov proti Izraelu, za katerega je bilo tedaj že bolj ali manj jasno, da v Gazi izvaja genocid. Vse našteto je pripeljalo do predčasnih volitev, ki so potekale 29. oktobra. Njihov rezultat je bil presenečenje za marsikoga.
(Ne)delujoč požarni zid
Za razliko od ostalih držav EU, kot sta Francija, Nemčija, delno tudi Avstrija, nizozemski politični establišment proti PVV-ju ni uporabil t. i. taktike »požarnega zidu«.
Požarni zid ali cordon sanitaire v politiki predstavlja prisego sredinskih oz. etabliranih strank, da ne bodo sodelovale z ekstremističnimi silami, tako levice kot desnice. Najbolj poznan je nemški primer, za katerega pa se zdi, da se bo sesul pod lastno težo. Nemška skrajno desna stranka AfD ni uspela prevzeti oblasti v še nobeni zvezni deželi ali na državni ravni.
Nobena politična stranka, tako desna kot leva, z njimi noče sodelovati, zato mora AfD vselej v opozicijo.
Težava te taktike je, da le še okrepi »protisistemski« videz strank, ki tako ohranijo status »protestne stranke«. Zato najverjetneje večina njenih volivcev ni skrajnih desničarjev, pač pa gre za tiste, ki so obupani nad etablirano politiko in volijo stranko, ki bo v opoziciji – iz protesta.
Taktika nemških socialistov, socialdemokratov, zelenih, liberalcev in krščanskih demokratov se je na dolgi rok izkazala za neučinkovito.
AfD se le krepi. Če se bodo trendi nadaljevali, si ni nemogoče predstavljati, da bi lahko pridobila večino v Bundestagu. Požarni zid bi izgubil namen.
Požarni zid drugod po Evropi
Za komentar smo prosili tudi političnega analitika Aleša Mavra. Glede poskusa zadrževanja skrajno desnih (oz. levih) strank zunaj vlade je povedal naslednje:
»[…] kar zadeva požarni zid kot politično strategijo, imamo v Evropi različne prakse. V Skandinaviji ga skoraj ne poznajo, saj je skoraj povsod prišlo do integracije strank na desnem ali levem robu v politični sistem. Še najdlje je trajalo na Švedskem, kjer pa zdaj desni Švedski demokrati podpirajo desnosredinsko vlado. V Belgiji požarni zid proti Flamskemu bloku oziroma zdajšnji Flamski stvari vzdržujejo že več kot 30 let, vendar je njegov prostor v veliki meri zasedla Nacionalna flamska zveza, ki ima sedaj predsednika vlade. […]«
Opozoril je tudi, da so lahko problem za učinkovitost sanitarnega kordona volilni sistemi sami po sebi:
»[…] V Franciji in Veliki Britaniji je vlogo naravnega požarnega zidu dolgo opravljal volilni sistem, saj Nacionalni fronti in reformistom oziroma njihovim predhodnikom zaradi večinskega sistema dolgo ni uspel parlamentarni preboj. A ko so presegli 30 odstotkov podpore, to ne deluje več. Reformisti imajo večino v velikem številu lokalnih svetov, Nacionalni zbor pa je najmočnejša posamična stranka v francoskem parlamentu. […]«
Iz zapisa Aleša Mavra lahko razberemo, da je požarni zid smiseln le, ko gre za majhne ekstremistične stranke, torej neke vrste anomalije v sistemu.
»[…] Primer Nemčije kaže, da je največja težava požarnega zidu, kako razmejiti izključevanje stranke od izključevanja njenih volivcev. Ne moreš izključiti tretjine volilnega telesa, kar postaja problem v vzhodnem delu Nemčije in v nekaterih velikih mestih na zahodu. […]«
Problem je tudi vprašanje, kako konsistentni so lahko pripadniki politične sredine pri vzdrževanju požarnega zidu, saj morajo pogosto izbrati »manjše zlo«. Profesor Maver je to opisal takole:
»[…] Dodatno stvar zaplete, da ne moreš verodostojno vzdrževati požarnega zidu na obe strani. V Nemčiji izključevanje AfD že zdaj zahteva naslanjanje na Levico, kar je zlasti za krščanske demokrate precej težko. V Franciji so se pokazale omejitve – na volitvah je sredina sicer sodelovala z levim robom, a vlade po volitvah zaradi odpora Macronovih volivcev niso mogli sestaviti. […]«
Nizozemci so rešili uganko
Zdi se, da je bil nizozemski način spoprijema s skrajno desnico uspešnejši od njihovega vzhodnega soseda. Že po enem – niti polnem mandatu v vladi – je skrajno desno PVV na volitvah za las prehitela sredinska do levosredinska stranka D66 – Demokrati 66.
Zmaga D66 ni bila presenečenje zaradi poraza PVV, pač pa zaradi nenadnega predvolilnega zagona.
Še par tednov nazaj se je zdelo, da bo PVV prehitelo levo zavezništvo laburistov in zelenih.
Za zmago D66 je zlasti zaslužen njen karizmatični predsednik Rob Jetten, ki bo s 38 leti postal najmlajši nizozemski premier, če mu uspe sestaviti koalicijo. Jetten je v svoji kampanji stavil na pozitivnost in promoviranje rešitev za perečo stanovanjsko krizo. Zadnjo namerava rešiti z gradnjo desetih novih mest. Rob Jetten pa ne bo le najmlajši premier v nizozemski zgodovini – bo tudi prvi odkrit gej, ki bo zasedel položaj. Pred približno enim letom se je zaročil z argentinskim športnikom Nicolásom Keenanom.
