Zdi se, da se je več kot sto let po prvi svetovni vojni končno zgodilo. Do revolucije je prišlo v državi, ki je bila za to morda že dolgo namenjena – na bogatem Zahodu.
Glasovanje z denarnico
Čeprav se mnogim zmaga Zohrana Mamdanija zdi presenetljiva, v resnici ni pretirana. Da bi to razumeli, moramo položaj v New Yorku pogledati skozi oči povprečnega prebivalca.
V zadnjih letih so se življenjski stroški v mestu eksponentno povečali, zato so bili volivci pripravljeni podpreti tistega, ki bi prepričljivo naslovil to težavo.
V preteklosti je takšno nezadovoljstvo na zvezni ravni koristilo Donaldu Trumpu, saj je obljubljal nižje cene živil za gospodinjstva z nižanjem davkov za najbogatejše. Pokazalo se je, da je bila dosedanja taktika demokratskega establišmenta, ki se je osredotočala predvsem na opozarjanje na Trumpovo spodkopavanje ameriške demokracije, napačna.
Težava je v tem, da ameriški volivci branjenje demokracije vse pogosteje razumejo kot zaščito statusa quo – bogatenje bogatih in vse večjo revščino večine. To ne pomeni, da so Američani apatični do zatona demokratične tradicije svoje države, temveč da so njihovi življenjski problemi postali pomembnejši od skrbi za vladavino ljudstva.
Zato je bila volilna strategija Zohrana Mamdanija pametna. Trumpu se je postavil po robu tako, da je predstavil boljši program skrbi za prebivalce New Yorka. Ne glede na njegovo samodeklaracijo za demokratičnega socialista in Trumpove očitke o »radikalnem komunizmu«, v praksi gre za tradicionalno idejo socialne demokracije, torej za redistribucijo.
Problem neoliberalnega in s tem nenadzorovanega kapitalizma, kakršen vlada v ZDA, je v tem, da brez vladnih posegov neizogibno pride do neenakomerne prerazporeditve kapitala. Bogastvo ostaja v družinah, ki s tem pridobivajo tudi politični vpliv. Denar prinaša privilegije in boljše izhodiščne možnosti: otrok bogatih staršev bo lažje prišel do kakovostne izobrazbe, pripadniki elit pa nimajo skrbi zaradi naraščajočih najemnin ali dragih zdravstvenih storitev.
Omenjena socialna demokracija se nanaša na programe levih strank, ki so jih po drugi svetovni vojni izvajali po Evropi do konca sedemdesetih let. Večina jih je v devetdesetih letih takšno politiko opustila in jo nadomestila s t. i. Tretjo potjo.
V ameriški zgodovini lahko najbližjo inačico najdemo v New Dealu.
Mamdanijev načrt torej ni nič revolucionarnega. Lahko bi rekli, da je znova odkril toplo vodo.
Vsekakor pa se je postavil po robu aktualnemu establišmentu demokratov, torej Kamali Harris, Joeju Bidnu in Andrewu Cuomu. Ti politiki so liberalni v obeh pomenih besede: zagovarjajo pravico do splava, pravice skupnosti LGBTQ+, vsaj na papirju tudi Green New Deal ter različna prebujenska gibanja.
Na ekonomskem področju pa si ne upajo stopiti na prste korporacijam, kar ne izboljšuje položaja delavskega razreda, ki zato beži k Trumpu.
Od 1 % do zmage
Zakaj je Zohranu sploh uspelo? Sodobna politika je bolj nepredvidljiva kot kadarkoli prej. Le nekaj tednov pred februarskimi volitvami v Nemčiji je podobna stranka, Die Linke, kotirala med 2 in 3 odstotki, a je na volitvah dosegla skoraj 9 odstotkov. Za tak rezultat, primerljiv z ameriškim, je uporabila podobno taktiko – staromoden pristop od vrat do vrat. Za takšno delo je potrebna številčna ekipa, ki sta jo imeli obe kampanji.
Toda gre še globlje. Z osebnim stikom z volivci in poslušanjem njihovih težav se v ljudeh prebudi občutek empatije. Nekdo jim prisluhne. Oba primera imata še eno skupno točko: predstavljata alternativo obstoječim strankam. Čeprav je bil Mamdani uradni kandidat demokratov, je pomenil diskontinuiteto s prejšnjo strankarsko politiko, ki je temeljila na progresivnem neoliberalizmu nekdanjega guvernerja Andrewa Cuoma.
Levi in desni populizem
Pri opazovanju Mamdanija je treba poudariti, da tudi njegova politika vsebuje elemente populizma. Gre za zrcalno podobo Trumpa, ki s svojim gibanjem MAGA predstavlja skrajno desni populizem.
Zohran ni populističen v smislu neuresničljivih obljub, deluje pa kot politik z jasnim ciljem, za razliko od aktualnega predsednika, znanega po spremenljivem temperamentu. Populističen je bil predvsem Mamdanijev nagovor po izvolitvi. S tem je nekoliko spominjal na zvezdnico nemškega TikToka in socialistko Heidi Reickenek. Za razliko od svoje nemške ustreznice je Mamdani predstavil ključne elemente svoje kampanje.
Mamdani se je osredotočil na promocijo volilnega programa in ne (zgolj) na obriačun z opozicijo.
