Z jutranjo meglo in zgodnjimi temnimi večeri se začne obdobje, v katerem se vsako leto statistično poveča število prometnih nesreč. November in december voznike pogosto ujamejo nepripravljene. Ne samo zaradi slabšega vremena, temveč zaradi kombinacije utrujenosti, nepredvidljivih cestnih razmer in sprememb, ki se zgodijo v sami fiziologiji telesa. Prav ta preplet naravnih in človeških dejavnikov povzroči, da se za volanom pogosteje znajdemo v situacijah, ki jih do konca poletja skoraj ne poznamo.
V nadaljevanju predstavljamo šest ključnih nevarnosti, ki se v tem obdobju najpogosteje po tiho prikradejo na cesto in vožnjo spremenijo v izziv, še posebej za tiste, ki se nanje ne pripravijo.
Megla, ki nenadoma izbriše vidno polje
Megla je eden najbolj zahrbtnih vremenskih pojavov pozne jeseni, saj se pogosto pojavi nenadoma in brez predhodnega opozorila, zaradi česar voznik nima časa za postopno prilagoditev hitrosti in varnostne razdalje.
Sposobna je v nekaj sekundah zmanjšati vidljivost z več sto metrov na zgolj desetine metrov, hkrati pa spremeni občutek za razdaljo in hitrost do te mere, da vozniki nehote vozijo hitreje, kot se sami zavedajo.
Največjo težavo povzroča uporaba dolgih luči, ki se v megli odbijejo od gostih drobnih kapljic in vozniku ustvarijo svetlobni zid, zato prometni inštruktorji vedno svetujejo uporabo zasenčenih luči ter vključitev sprednjih in zadnjih meglenk le takrat, ko je vidljivost resnično slaba. V megli je potrebna vožnja, ki temelji na občutku in spremljanju talnih označb, ne pa na »predvidevanju«, kaj bi moralo biti pred nami.
Mokra cesta, prekrita z listjem
Jesensko listje je na pogled idilično, a za pnevmatike in vozila predstavlja enega največjih naravnih sovražnikov. Ko se listje v deževnih dneh razmočeno razleze po asfaltu, ustvari tanko, spolzko plast, ki močno zmanjša oprijem vozila in podvoji zavorno pot. Najbolj nevarno je tam, kjer listje ni redno odstranjeno – ob robovih cest, na kolesarskih stezah, pri krožiščih, v zavojih in parkiriščih.
Težava je v tem, da drsnosti voznik ne zazna, dokler je že prepozno, kar pomeni, da manevri, ki so v suhem vremenu rutinski, postanejo v jesenskih razmerah nenadoma tvegani: ostro zaviranje, naglo pospeševanje ali hitro vstopanje v ovinek. Mehkejša vožnja, razdalja in previdno zaviranje so v tem času zato res nujni element varne vožnje.
Nizka sončna lega in bleščanje
November prinaša vrhunec bleščanja, saj sonce vse dni stoji izjemno nizko in v jutranji ter popoldanski konici pogosto sije natančno v oči voznika. To ustvari dolge, kontrastne sence, ki zakrivajo pešce, kolesarje in robove cest, obenem pa močan odboj svetlobe bistveno podaljša reakcijski čas, v nekaterih primerih tudi za tretjino.
Sonce je lahko tako nizko, da voznik v kritičnem trenutku ne vidi niti semaforja niti prehoda za pešce, zato strokovnjaki priporočajo redno čiščenje vetrobranskega stekla od notranjih in zunanjih nečistoč (maščobni film na steklu bleščanje še poveča), uporabo kakovostnih polariziranih očal in nekoliko nižjo hitrost.
Prvi mraz in črni led
Črni led je izrazito nevaren, ker ga v večini primerov sploh ne vidimo. Pojavlja se pri temperaturah tik nad ali pod ničlo, predvsem na površinah, ki se hitreje ohladijo: mostovih, nadvozih, delih cest ob vodotokih ali v zavetrnih in senčnih odsekih. Izguba oprijema se zgodi nenadoma, vozilo pa pogosto drsi v smeri, ki je voznik ne more nadzorovati, če reagira sunkovito.
Največ nesreč zaradi črnega ledu se zgodi zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko se je asfalt že ohladil, vlaga v zraku pa se začne nabirati na površini. Prav zato prometni strokovnjaki opozarjajo, da je v tem obdobju nujno voziti mehko, torej brez nasilnega zaviranja, brez hitrih sprememb smeri in z občutkom, da cesta lahko v vsakem trenutku postane spolzka.
Povečana utrujenost voznikov zaradi krajših dni in manj svetlobe
Pozna jesen vpliva tudi na biologijo voznika. Zaradi krajšega dne, pomanjkanja naravne svetlobe in naravnega porasta hormona melatonina se zviša splošna utrujenost, ki neposredno vpliva na zmanjšano pozornost, počasnejše reakcije in slabšo presojanje razdalj.
Vozniki sicer verjamejo, da utrujenost lahko »premagajo z voljo«, a raziskave kažejo, da se odzivni čas ob rahli zaspanosti lahko podaljša za 20–50 %, kar pomeni dodatnih nekaj metrov zavorne poti, kar pa je dovolj, da pride do nesreče.
Nepravočasna menjava pnevmatik in podcenjevanje zimskih razmer
Številni vozniki zimske pnevmatike zamenjajo v zadnjem trenutku ali pa se pozimi vozijo s pnevmatikami, ki imajo profil tik nad zakonsko mejo, kar je sicer dovoljeno, vendar ne zagotavlja več optimalnega oprijema. Oprijem pnevmatike z manj kot 4 mm profila je v snegu, ledu in nizkih temperaturah občutno slabši, kar se najbolj pozna pri zaviranju in vožnji skozi ovinke.
K zimski varnosti pa ne pripomorejo samo gume – prometni strokovnjaki opozarjajo, da številni vozniki pozabijo preveriti akumulator, brisalce, tekočino za pranje stekel, tlak v pnevmatikah in delovanje ogrevanja vetrobranskega stekla, prav slabo pripravljeno vozilo pa je pogosto razlog, da do nevarnih situacij sploh pride, še preden se dotaknemo volana.
