Pomislite kdaj, da bi morali večkrat stopiti iz cone udobja? Naši sogovornici, Andreji Oblak, je to vsekakor uspelo. Sredi druge nosečnosti se je namreč po hitri odločitvi z možem in enoletno hčerko preselila na Novo Zelandijo. Brez plana, z zaupanjem, da bo že nekako šlo. Več o razburljivi izkušnji, porodu in privajanju v nadaljevanju,
Pogumna odločitev sredi nosečnosti
Selitev na drugi konec sveta je zahtevna že sama po sebi, a za Andrejo je bila ta izkušnja še intenzivnejša. Bila je noseča, njena hči pa je imela leto in pol. Ko je njen partner prejel ponudbo za delo v Aucklandu, sta prodala skoraj vse imetje in se odločila za nov začetek. “Ko preveč načrtujeva, se vedno nekaj zalomi. Zato sva šla, brez pretiranega razmišljanja,” pravi.
Prihod v neznan zdravstveni sistem
Zdravstvo je na Novi Zelandiji plačljivo, a posledično tudi bolj svobodno. Andreja pove, da se “prijaviš” v zdravstveno ustanovo, ki ti odgovarja in tam dobiš dodeljenega osebnega zdravnika (ang. GP – general practitioner). Obisk zdravnika stane približno 10 do 35 evrov, v primeru, da si napoten k specialistu je ta pregled brezplačen. Zanimivo je tudi, da ni nujno ob težavi obiskati zdravnika, čisto normalno je, da lahko tvoje zdravstvene težave obravnava tudi medicinska sestra sama. “Vem, da so zelo izkušene in nimam tukaj nobenih zadržkov, še vedno pa lahko če se izkaže večja težava, sestra napoti k zdravniku,” pove Andreja.
Drugače je tudi z ginekologijo. Načeloma ginekološke storitve opravlja kar osebni zdravnik (GP) z določenimi izjemami – na primer: v primeru ultrazvoka je nosečnica napotena v posebno kliniko. “Zelo pa me je presenetilo, ko mi je zdravnik potisnil palčko in rekel, da bris materničnega vratu naredim kar sama.”
Iskanje babice
Ker je bila večina pregledov opravljena še v Sloveniji, je bilo prehodno obdobje nekoliko lažje. Velik izziv pa je bil drugačen zdravstveni sistem. Nosečnica si mora na Novi Zelandiji sama izbrati babico, ki vodi celotno nosečnost in tudi porod. Babice prihajajo na dom, opravljajo meritve, spremljajo rast in položaj otroka ter nosečnico vodijo skozi celotno obdobje. »Že s tipanjem trebuha so znale povedati, kako je otrok obrnjen. Res so izkušene,« opisuje Andreja.
Ker je bila v nosečnosti že precej napredovala, so bile skoraj vse babice zasedene. Začela jo je skrbeti, saj je vedela, da bo ponovno rodila s carskim rezom. Ko je končno našla prosto babico, je lahko začela urejati vse potrebno za porod na Novi zelandiji, kjer je sistem precej drugačen od evropskega.
Porod in poporodna oskrba
Porod je potekal podobno kot v Sloveniji, razlika pa je bila v tem, da na Novi Zelandiji pogosto povijajo novorojenčke v kokon. “Tega nisem znala in sem se morala hitro naučiti,” pove. Zanimivo je tudi, da imajo mamice takoj po porodu možnost, da se za nekaj dni umaknejo v postnatalni center, nekaj podobnega hotelskemu bivanju, kjer dobijo hrano, usluge čiščenja in pranja ter podporo osebja. Andreja se za to ni odločila, ker je imela doma starejšo hčerko, ki jo je potrebovala.
Prilagajanje otroka in življenje po porodu
Njena hči se je selitvi hitro prilagodila, ker je bila še majhna. Dom, vrtec in nova rutina so postali njen vsakdan. “Otroci povzemajo čustva staršev. Midva nisva bila prestrašena, zato tudi ona ni bila,” pravi. Doma govorijo slovensko, a v vrtcu in okolju prevladuje angleščina, zato otroka spontano prehajata med jeziki.
Zgodba o pogumu in nova priložnost
Njena izkušnja je več kot le selitev; je dokaz, koliko zmore človek, ko stopi iz udobja. Rojstvo v tujini, urejanje dokumentov, selitev med nosečnostjo in vzgajanje dveh majhnih otrok daleč od doma so izkušnje, ki oblikujejo človekovo notranjo moč. Andreja pravi, da je prav tam dobila potrditev, da lahko življenje teče dobro, tudi če se nenadoma spremeni smer. Včasih je potrebno le zaupati in stopiti naprej.
