Avstralski raziskovalci so prišli do pomembnega odkritja, ki bi lahko pomagalo pojasniti enega od značilnih simptomov shizofrenije – slušne halucinacije oziroma slišanje glasov, ki jih drugi ne zaznavajo. Nova študija kaže, da bi lahko bili ti glasovi povezani z motnjo v načinu, kako možgani prepoznavajo lasten notranji govor. Ljudje s shizofrenijo bi lahko svoje misli zaznavali, kot da prihajajo od nekoga drugega.
Raziskavo so vodili psihologi z Univerze Novi Južni Wales v Sydneyju, njeni izsledki pa so bili objavljeni v znanstveni reviji Schizophrenia Bulletin. Ugotovitve predstavljajo pomemben korak pri razumevanju bioloških mehanizmov shizofrenije. Raziskovalci obenem preučujejo, ali bi lahko odkriti vzorec možganske aktivnosti nekoč uporabili kot biološki označevalec bolezni. Trenutno namreč ni krvnih testov, slikanj možganov ali laboratorijskih biomarkerjev, s katerimi bi bilo mogoče shizofrenijo nedvoumno prepoznati.
Notranji govor bi lahko možgani napačno zaznali kot glas druge osebe
Profesor Thomas Whitford s Fakultete za psihologijo Univerze Novi Južni Wales že vrsto let raziskuje notranji govor pri zdravih ljudeh in posameznikih z motnjami shizofrenega spektra, poroča Sensa.
Notranji govor je tihi glas v naših mislih, s katerim si pripovedujemo, kaj počnemo, načrtujemo ali opažamo. Večina ljudi ga doživlja redno, pogosto ne da bi se tega sploh zavedala, nekateri pa notranjega govora sploh ne doživljajo.
Po Whitfordovi razlagi možgani med govorjenjem, tudi kadar govor poteka zgolj v naših mislih, predvidijo zvok lastnega glasu. Zaradi tega se aktivnost v delu možganov, ki obdeluje zunanje zvoke, zmanjša. Pri ljudeh, ki doživljajo slušne halucinacije, pa ta mehanizem očitno ne deluje pravilno. Možgani se na notranji govor odzovejo, kot da bi šlo za zvok, ki prihaja od zunaj.
Možganska aktivnost razkrila pomembne razlike
Da bi preverili dolgoletno teorijo o izvoru slušnih halucinacij, so raziskovalci uporabili elektroencefalografijo (EEG), metodo, s katero merijo električno aktivnost možganov.
V raziskavi je sodelovalo 142 oseb, razdeljenih v tri skupine. Prvo je sestavljalo 55 oseb z motnjami shizofrenega spektra, ki so v zadnjem tednu doživljale slušne verbalne halucinacije. V drugi skupini je bilo 44 oseb s shizofrenijo, ki halucinacij niso nikoli doživele ali jih v zadnjem času niso imele. Tretjo skupino je sestavljalo 43 zdravih oseb brez zgodovine shizofrenije.
Udeleženci so med raziskavo nosili EEG-kape in prek slušalk poslušali različne zvoke. Ob določenih trenutkih so morali v mislih tiho izgovarjati zlog »bah« ali »bih«, hkrati pa poslušati enega od teh zlogov, predvajanega na glas. Pri tem niso vnaprej vedeli, ali se bo zamišljeni zvok ujemal s tistim, ki so ga slišali.
Rezultati so pokazali izrazite razlike med skupinami. Pri zdravih udeležencih se je možganska aktivnost zmanjšala, kadar se je zamišljeni zlog ujemal z zunanjim zvokom. To pomeni, da so možgani zvok pravilno predvideli in zato zmanjšali odziv nanj.
Povsem drugačen vzorec so raziskovalci opazili pri osebah, ki so nedavno doživljale slušne halucinacije. Njihovi možgani so se ob ujemanju notranjega in zunanjega zvoka odzvali močneje, namesto da bi aktivnost zmanjšali.
Osebe s shizofrenijo, ki v zadnjem času niso doživljale halucinacij, so pokazale odzive, ki so bili med obema skrajnima vzorcema.
Odkritje bi lahko pomagalo pri zgodnejšem prepoznavanju psihoze
Ugotovitve močno podpirajo teorijo, ki jo raziskovalci duševnega zdravja preučujejo že približno 50 let. Ta predvideva, da lahko slušne halucinacije nastanejo, kadar možgani lastnega notranjega govora ne prepoznajo kot nekaj, kar izvira iz njih samih, temveč ga zaznajo kot zunanji glas.
Profesor Whitford poudarja, da je bilo to teorijo doslej težko neposredno preveriti, saj je notranji govor zasebna izkušnja, ki je ni mogoče neposredno opazovati. Nova raziskava pa je z merjenjem možganske aktivnosti ponudila doslej najmočnejše dokaze v njeno podporo.
Raziskovalna skupina namerava v prihodnje preveriti, ali bi lahko ugotovljeni vzorec možganskih odzivov pomagal napovedati, kdo bi lahko pozneje razvil psihozo.
Če bi se takšna možnost potrdila, bi lahko raziskava prispevala k zgodnejšemu prepoznavanju oseb z večjim tveganjem za razvoj psihoze in pravočasnejšemu začetku zdravljenja. Whitford ob tem poudarja, da je boljše razumevanje bioloških vzrokov simptomov pomembno tudi za razvoj novih in učinkovitejših načinov zdravljenja.
