Pariška mirovna konferenca predstavlja eno najpomembnejših diplomatskih srečanj dvajsetega stoletja. Potekala je med letoma 1919 in 1920 ter je bila neposreden odgovor na uničenje in politični razkroj, ki ga je povzročila prva svetovna vojna.
Pariške konference se je udeležilo med 27 in 32 delegacij, ki so predstavljale svoje države oz. narode, ki so si za vzpostavitev lastne države še prizadevali. Srečanje se je uradno začelo s 1. januarjem, na njem pa so sodelovali tudi predstavniki Slovencev.
V Parizu so zmagovalne sile skušale vzpostaviti nov mednarodni red, preprečiti prihodnje konflikte in dokončno razrešiti vprašanja, ki jih je odprla vojna. Odločitve, sprejete na konferenci, so zaznamovale politično podobo Evrope in sveta za več desetletij.
Zgodovinsko ozadje in cilji konference
Po koncu prve svetovne vojne je bila Evropa gospodarsko izčrpana, politično nestabilna in družbeno razklana. Številna področja, kot je bil sever Francije in deli Belgije, Posočje in druga področja pa so bili močno poškodovani zaradi bojev. Razpad imperijev, kot so bili Avstro Ogrska, Osmansko cesarstvo, Nemško cesarstvo in Rusko carstvo, je ustvaril vakuum, ki ga je bilo treba zapolniti z novimi političnimi ureditvami.
Glavni cilj pariške mirovne konference je bil oblikovanje mirovnih pogodb s poraženimi državami ter vzpostavitev sistema, ki bi zagotavljal dolgoročno stabilnost in varnost.
Pomemben idejni okvir konference so predstavljala načela ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, zbrana v njegovih štirinajstih točkah. Ta program je poudarjal samoodločbo narodov, pregledno diplomacijo, svobodno trgovino in kolektivno varnost.
Do izbruha prve svetovne vojne je delno prišlo do skrivnih zavezniških sporazumov med evropskimi državami, ki so po avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji sprožili verižno reakcijo.
Glavni udeleženci in razmerja moči
Čeprav je na konferenci sodelovalo več kot trideset držav, je bila dejanska moč skoncentrirana v rokah tako imenovane velike četverice.
To so bile Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija in Italija. Njihovi voditelji so oblikovali ključne odločitve in nadzorovali potek pogajanj.
Poražene države niso bile enakovredno vključene v razprave, temveč so morale sprejeti pogoje, ki so jim bili naloženi. Takšen način odločanja je že v času konference sprožal kritike in kasneje pomembno vplival na nezadovoljstvo z mirovnimi rešitvami.
Versajska pogodba in drugi mirovni sporazumi
Najbolj znan rezultat pariške mirovne konference je bila Versajska pogodba z Nemčijo, podpisana junija 1919. Pogodba je Nemčiji naložila ozemeljske izgube, stroge vojaške omejitve ter obsežne reparacije.
Po prvi svetovni vojni je morala Nemčija v skladu z Versajsko mirovno pogodbo Franciji ponovno predati zahodno regijo Alzacijo-Loreno, ki je še danes značilna po dvojezičnosti in prepletu francoskega ter nemškega kulturnega prostora. Na vzhodu je Nemčija izgubila obsežne dele ozemlja v korist na novo ustanovljene Poljske, med drugim Poznanj, dele Zahodne Prusije in Šlezije. Poljski je pripadel tudi t. i. poljski koridor, ki je državi zagotovil dostop do Baltskega morja.
Vzpostavitev poljskega koridorja je Nemčijo teritorialno razdelila na dva dela: osrednji del države in Vzhodno Prusijo, ki jo je obkrožala Poljska, na severovzhodu pa je mejila na Litvo. Poleg ozemeljskih izgub je bila Nemčiji naložena tudi stroga vojaška omejitev. Nemška vojska (Reichswehr) je bila omejena na 100.000 poklicnih vojakov, kar je pomenilo drastično zmanjšanje v primerjavi z večmilijonsko vojsko Nemškega cesarstva pred letom 1918.
Nemčiji je bila prepovedana posest težkega topništva, tankov in letalstva, mornarica pa je bila strogo omejena tako po številu ladij kot po njihovi oborožitvi, pri čemer je bila uporaba podmornic izrecno prepovedana. Ti ukrepi so imeli dolgoročne politične, vojaške in psihološke posledice ter so pomembno zaznamovali nestabilnost Weimarske republike v medvojnem obdobju.
Poleg tega je bila Nemčija razglašena za glavno krivko za izbruh vojne, kar je imelo močne psihološke in politične posledice.
Poleg Versajske pogodbe so bile podpisane še druge pomembne mirovne pogodbe. Saint Germainska pogodba je uredila razmerje z Avstrijo, Trianonska pogodba z Madžarsko, Neuillyjska pogodba z Bolgarijo in Sèvreska pogodba z Osmanskim cesarstvom. Te pogodbe so prinesle nove državne meje in ustvarile več novih nacionalnih držav v Srednji in Vzhodni Evropi.
Ustanovitev Društva narodov
Eden izmed dolgoročnih dosežkov konference je bila ustanovitev Društva narodov, prve globalne mednarodne organizacije, katere namen je bil preprečevanje vojn in mirno reševanje sporov.
Društvo narodov je temeljilo na ideji kolektivne varnosti in mednarodnega sodelovanja.
Čeprav organizacija ni imela lastnih vojaških sredstev in je bila pogosto neučinkovita, je predstavljala pomemben korak v razvoju mednarodnega prava in diplomacije. Njeno delovanje je neposredno vplivalo na kasnejšo ustanovitev Združenih narodov po drugi svetovni vojni.
Namesto trajnega miru je nastopilo dvajsetletno premirje
Odločitve pariške mirovne konference so imele globoke in dolgotrajne posledice. Na eni strani so omogočile nastanek novih držav in poskus stabilizacije povojnega sveta, na drugi strani pa so ustvarile številne napetosti.
Strogi pogoji, naloženi poraženim državam, zlasti Nemčiji, so spodbudili revizionizem, politični ekstremizem in občutek krivice.
Zgodovinarji pogosto poudarjajo, da je prav nezadovoljstvo z mirovnimi pogodbami pomembno prispevalo k razmeram, ki so vodile v drugo svetovno vojno. Pariška mirovna konferenca zato ostaja simbol ambicioznega, a nepopolnega poskusa vzpostavitve trajnega miru.
