Stanje v Franciji
Francija je v zadnjem obdobju v globoki politični krizi, ki jo v veliki meri povzroča kontroverzna pokojninska reforma. Težave za predsednika Emmanuela Macrona so se začele, ko je vlada njegovega tabora pod vodstvom premierke Élisabeth Borne poskušala uveljaviti reformo, ki bi upokojitveno starost zvišala z 62 na 64 let, in to brez glasovanja v parlamentu.
Francoski polpredsedniški sistem takšno delovanje omogoča prek člena 49.3 ustave, ki vladi dovoljuje sprejem zakona brez glasovanja, če v 48 urah ni izglasovana nezaupnica.
Ker Borne v parlamentu ni imela stabilne večine, je ta mehanizem uporabljala večkrat, kar je sčasoma postalo stalna praksa. To je dodatno razburilo javnost, saj je velik del prebivalstva delil ostro nasprotovanje opozicije pokojninski reformi.
Macron je nato presodil, da Élisabeth Borne ni več primerna za vodenje manjšinske vlade, zato jo je januarja 2024 zamenjal z Gabrielom Attalom. Tudi ta pa v razklanem parlamentu ni dosegel bistvenega napredka. Po razpustitvi narodne skupščine leta 2024, do katere je prišlo po slabem rezultatu Macronovega tabora na evropskih volitvah, so sledile predčasne parlamentarne volitve, na katerih Macronov sredinski (neoliberalni) blok znova ni osvojil večine.
Najmočnejši parlamentarni blok je postala Nova ljudska fronta, koalicija levih strank, ki odločno nasprotuje vsakršnemu zviševanju upokojitvene starosti ali zniževanju pokojnin. Hkrati Macron ne more računati niti na podporo skrajne desnice, kjer deluje Marine Le Pen, saj tudi njen Nacionalni zbor pokojninski reformi nasprotuje.
Macron bi lahko reformo znova skušal uveljaviti brez glasovanja v parlamentu, vendar bi s tem še povečal tveganje za izglasovanje nezaupnice, do česar je v zadnjih letih že prišlo. Druga možnost so nove predčasne volitve, a te mu glede na razmerja moči v parlamentu in javnomnenjske raziskave obetajo še težji poraz.
Zdi se, da za francoskega predsednika ne obstaja optimalna politična rešitev.
Ena možnost je sicer preprosta: opustitev pokojninske reforme. Toda to Francijo vrača k izhodiščnemu problemu. Francoski javnofinančni primanjkljaj je v zadnjih letih presegal 5 % BDP, javni dolg pa se še naprej povečuje.
Za primerjavo: Sloveniji je v nekaterih zadnjih letih kljub razmeroma visoki javni porabi uspelo znižati primanjkljaj pod mejo 3 % BDP, čeprav to ni bilo dolgoročno stabilno stanje.
Kje je torej težava?
Težava francoskega proračuna in pokojninskega sistema se skriva predvsem v razmeroma radodarnem pokojninskem sistemu, zlasti v določenih poklicnih skupinah, ter v zgodnjem upokojevanju.
Na javne finance dodatno pritiskajo tudi povečani obrambni izdatki, povezani z varnostnimi razmerami v Evropi.
Francija obenem beleži nizko in padajočo rodnost, ki znaša približno 1,7–1,8 otroka na žensko, kar pomeni vse večji pritisk na medgeneracijsko solidarnost. Število upokojencev narašča, življenjska doba se podaljšuje, delovno aktivnega prebivalstva pa je razmeroma vse manj. Vladni ukrepi za spodbujanje rodnosti doslej niso prinesli želenih rezultatov.
Teoretično bi bilo težavo mogoče reševati z obsežnejšim priseljevanjem ali z zniževanjem pokojnin, vendar sta obe možnosti politično zelo težko izvedljivi.
Prav v tem razkoraku med ekonomsko nujnostjo in politično realnostjo se skriva jedro francoskega problema.
