Danes si kuhinje brez paradižnika skoraj ne znamo predstavljati. Najdemo ga v sendvičih, omakah, juhah, solatah in na pici, postal pa je ena najbolj razširjenih sestavin po vsem svetu. A njegova pot do te priljubljenosti je bila vse prej kot samoumevna.
Že barva se jim je zdela sumljiva
Paradižnik izvira iz Južne Amerike, kjer so ga že pred tisočletji gojili Azteki in Inki. V Evropo je prispel v 16. stoletju skupaj s španskimi osvajalci, vendar ga sprva niso sprejeli z navdušenjem. Namesto na krožnikih je končal predvsem kot okrasna rastlina na vrtovih premožnejših slojev.
Razlog za nezaupanje ni bil povsem neutemeljen. Paradižnik spada v družino razhudnikovk, kamor sodijo tudi nekatere strupene rastline, zato je že njegov videz vzbujal dvome. Rdeča barva in sijoča lupina sta delovali sumljivo, dodatno pa je k slabemu slovesu prispevala tudi praksa uporabe svinčenega posodja. Kislina iz paradižnika je namreč reagirala s svincem, kar je pri ljudeh povzročalo simptome zastrupitve, krivda pa je po krivici padla na paradižnik.
Preobrat se je začel v Italiji
Preobrat se je začel v Italiji, kjer so ga med prvimi začeli uporabljati v kulinariki, predvsem med preprostim prebivalstvom. Že v 18. stoletju so nastali prvi recepti s paradižnikovo omako, ki je na jugu države hitro postala stalnica, zlasti kot spremljava testeninam.
Pravi razcvet pa je paradižnik doživel v 19. stoletju z razvojem industrijske predelave hrane. Začeli so ga konzervirati, nastali so pelati, mezge in kasneje kečap. S širjenjem italijanskih priseljencev se je njegova uporaba razširila po svetu in utrdila njegov status ene ključnih sestavin svetovne kuhinje.
Imenovali so ga tudi »jabolko ljubezni«
Danes je paradižnik eno najbolj porabljenih živil na svetu … Tehnično sicer spada med sadje, a ga v kulinariki obravnavamo kot zelenjavo. Poleg vsestranske uporabe ima tudi pomembne prehranske lastnosti. Vsebuje likopen, močan antioksidant, ki se še bolje absorbira po toplotni obdelavi, zato so paradižnikove omake lahko celo bolj koristne kot svež plod.
Zanimivo je tudi, da so ga v Franciji in Angliji nekoč imenovali »jabolko ljubezni«, saj so mu pripisovali afrodizične učinke. Prvi kečap pa sploh ni vseboval paradižnika, temveč je nastal iz fermentirane ribe – šele kasneje se je razvil v obliko, ki jo poznamo danes.
