Slovenija se že dolgo pozicionira kot ena najbolj zelenih držav v Evropi, kjer naj bi trajnostni razvoj predstavljal temelj turizma in širšega gospodarstva. Strategija slovenskega turizma 2022–2028 jasno postavlja vizijo “zelene butičnosti,” ki temelji na manjšem okoljskem odtisu, krepitvi lokalnih dobavnih verig in višji dodani vrednosti. Dokument med drugim izpostavlja Zeleno shemo slovenskega turizma (Slovenia Green) kot ključno orodje za doseganje teh ciljev, vključno s spodbujanjem certificiranja ponudnikov in destinacij.
Ta strateški okvir naj bi zagotovil uravnotežen razvoj, ki koristi tako podjetjem kot lokalnim skupnostim, hkrati pa ohranja naravno in kulturno dediščino.
Aktualni javni razpisi MGTS kot konkreten ukrep
Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (MGTS) je marca 2026 objavilo Javni razpis za spodbujanje uvajanja okoljskih in trajnostnih znakov za ponudnike v gostinstvu in turizmu. Na voljo je namreč 200.000 evrov nepovratnih sredstev za pridobitev ali podaljšanje mednarodno priznanih certifikatov, kot so Green Key, EU Ecolabel, Green Globe in drugi. Rok za oddajo vlog je 15. junij 2026.
Razpis je namenjen turističnim nastanitvam, gostinskim ponudnikom, atrakcijam, agencijam ter gorskim in kongresnim centrom. Cilj je spodbuditi uvajanje ekološkega managementa, zmanjšanje porabe vode, energije in odpadkov ter s tem izboljšanje konkurenčnosti na evropskem trgu. Podobne spodbude za mala in srednje velika podjetja, vključno z rokodelstvom, prihajajo tudi prek Slovenskega podjetniškega sklada.
Realno stanje: Rast številk, a omejen doseg
Po podatkih Zelene sheme slovenskega turizma je v shemo vključenih že več kot 280 ponudnikov in destinacij. Število nosilcev znaka Slovenia Green se postopoma povečuje, predvsem v najbolj obiskanih regijah, kot so Bled, Ljubljana, obalna območja in nekatere gorske destinacije. To kaže na postopen napredek pri uvajanju trajnostnih praks v vidnejšem delu turizma.
Zelena shema slovenskega turizma pod krovno znamko Slovenia Green tako združuje destinacije, ki izpolnjujejo stroge mednarodne trajnostne kriterije. Certifikati so razdeljeni v štiri razrede: platinasti, zlati, srebrni in bronasti.
Kljub temu v širšem gospodarstvu, med malimi gostinskimi obrati, podeželskimi ponudniki, rokodelci in manjšimi podjetji v predelovalni dejavnosti, ostaja delež certificiranih subjektov razmeroma nizek. Glavne ovire predstavljajo visoki začetni stroški certifikacije, administrativna zahtevnost postopkov in negotovost glede hitre povrnitve naložbe v praksi.
Kdo največ koristi od zelenih spodbud?
Analiza razpisov in shem kaže, da največje koristi od trajnostnih certifikatov trenutno pobirajo večji in že uveljavljeni igralci v turizmu. To so hoteli, glampingi in organizirani ponudniki. Certifikati jim omogočajo boljšo vidnost v mednarodnih rezervacijskih sistemih, višje cene in marketinško prednost pri zahtevnih gostih iz zahodne Evrope, ki so pripravljeni plačati več za okolju prijazno ponudbo.
Manjša podjetja in rokodelci pa pogosto ostajajo na obrobju. Čeprav razpisi nudijo sofinanciranje, mnogi nimajo dovolj kapacitet za izpolnjevanje strogih meril ali dostopa do strokovne pomoči pri pripravi vlog. Javna sredstva tako v precejšnji meri končajo pri tistih, ki so že v boljšem izhodišču, kar krepi vprašanje enakopravnosti dostopa do spodbud.
UMAR opozarja na počasen in omejen preboj
Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v Poročilu o razvoju 2025 ugotavlja, da slovenska podjetja okoljske in trajnostne investicije sicer postopoma povečujejo, vendar so te pretežno usmerjene v izpolnjevanje regulativnih zahtev in ne v globoke inovativne spremembe poslovnih modelov. Zeleni prehod se pri mnogih podjetjih še vedno dojema bolj kot stroškovno breme, kot strateška priložnost za rast produktivnosti in konkurenčnosti. To velja zlasti za mala in srednje velika podjetja, ki predstavljajo hrbtno kost slovenskega gospodarstva in turizma. UMAR poudarja potrebo po močnejših spodbudah za inovacije, digitalizacijo in krožno gospodarstvo, da bi prehod postal resnično sistemski.
Obljube proti realnosti: Strukturne ovire ostajajo
Strategija slovenskega turizma postavlja visoke cilje: od zmanjšanja ogljičnega odtisa do krepitve lokalnih verig in krožnega gospodarstva. Javni razpisi MGTS so pomembno orodje, vendar njihovi učinki ostajajo omejeni zaradi pomanjkanja celovite podpore, kot so brezplačno svetovanje, poenostavljeni postopki in usposabljanja za manjša podjetja.
Veliko ponudnikov se odloči za prijavo predvsem zaradi dostopa do nepovratnih sredstev, medtem ko globlja integracija trajnostnih praks v vsakdanje poslovanje poteka počasneje. Posledično obstaja tveganje “zelenih fasad”, kjer certifikati služijo predvsem marketingu, realne okoljske koristi pa so skromnejše od pričakovanj.
Pot do resničnega zelenega prehoda
Za uspešnejši prehod bi bilo treba obstoječe razpise dopolniti z močnejšim poudarkom na merljivih okoljskih rezultatih, ne le na številu pridobljenih certifikatov. Potrebna je tudi širša dostopnost podpore za mala podjetja, tesnejše povezovanje med javnim sektorjem, konzorciji in gospodarstvom ter redno spremljanje dolgoročnih učinkov. Slovenija ima odlične naravne danosti, nekaj svetlih primerov dobrih praks in strateški okvir. Vprašanje pa ostaja, ali bo uspela te prednosti spremeniti v sistemski preboj ali pa bo zeleni prehod ostal predvsem na ravni lepih dokumentov in omejenih uspehov vidnejših igralcev.
