Enaindvajsetega januarja 1793 se jeza vselej spremenil tok francoske in evropske— na današnji dan je bil v središču Pariza, na tedanjem Place de la Révolution, usmrčen francoski kralj Ludvik XVI.
Kot je bilo za francosko revolucijo značilno, je šlo za usmrtitev z giljotino.
Dogodek je simbolično zaznamoval konec absolutne monarhije v Franciji in poglobil spremembe, ki jih je prinesla francoska revolucija.
Kdo je bil Ludvik XVI.?
Ludvik XVI. (francosko Louis XVI) se je rodil 23. avgusta 1754 v Versaillesu in Franciji je vladal med letom 1774 in vse do razglasitve republike, leta 1792. Pripadal je dinastiji Burbonov, eni najstarejših in najvplivnejših kraljevskih družin v Evropi.
Njegova vladavina je sovpadala s časom velikih družbenih in gospodarskih stisk, idej razsvetljenstva in naraščajočih političnih napetosti.
Kralj je bil sprva obljubljal reforme, a je bil pogosto neodločen in nezmožen enotno rešiti finančno krizo, ki jo je povzročilo dolgotrajno francosko vojskovanje v severni Ameriki. Precej drag je bil francoski angažma v ameriški vojni za neodvisnost.
To je povzročilo enormne dolgove in nezadovoljstvo med prebivalstvom in plemstvom.
Sočasno so Francijo prizadele tudi zaporedne slabe letine, ki so povzročile pomanjkanje hrane in močno zvišanje cen kruha, osnovnega živila večine prebivalstva. To je še dodatno zaostrilo socialne razlike in najhuje prizadelo pripadnike tretjega stanu.
Obenem se je plemstvo odločno upiralo kraljevim poskusom uvedbe višjih davkov za premožnejše sloje, saj ni bilo pripravljeno odpovedati se svojim tradicionalnim davčnim privilegijem.
Povečano nezadovoljstvo je pripeljalo do sklica Stanov leta 1789 v Versaillesu, ki so se preoblikovali v Narodno skupščino in sprožili celovito revolucijo.
Julija istega leta je že prišlo do simboličnega dogodka, ko so Parižani 14. julija zavzeli Bastiljo, kar se danes pogosto šteje za začetek francoske revolucije.
Pot do usmrtitve
Čeprav je sprva sprejel nekatere reforme, je Ludvik zavračal pomembne predloge zmernih reformistov in vladal v času, ko so revolucionarne sile hitro pridobivale na moči. Po neuspelem poskusu bega iz Francije junija 1791, ko sta se on in njegova žena Marija Antoinetta skušala odpraviti v Avstrijo: domovino kraljice, kjer je vladal kraljev svak Jožef II, so njegove protirevolucionarne nagnjenosti in sumljiv odnos do revolucionarjev še bolj razburili javnost.
Avgusta 1792 so revolucionarni gardisti zavzeli palačo Tuileries, končali kraljeve izvršne pristojnosti in Francijo pripeljali do razglasitve prve Francoske republike 21. septembra 1792.
Novoustanovljeni Narodni konvent je nato odločil, da bo Ludvika postavil pred sodišče zaradi veleizdaje domovine.
Na sojenju, ki se je začelo decembra 1792, so ga obtožili izdajstva in povezovanja s tujimi silami. Konvent je nato 15. januarja 1793 sprejel obsodbo na smrt, čeprav je odločitev padla z ozko večino glasov, sledil je sklep, da mora biti smrtna kazen izvršena brez odlašanja.
21. januar 1793 – Dan izvršitve
Zgodaj tistega hladnega januarskega jutra je bil Ludvik prepeljan iz svoje celice do Place de la Révolution (danes Place de la Concorde) pariški trg, kjer so se odvijale mnoge pomembne revolucijske prireditve. Ogromne množice ljudi in pripadniki Nacionalne garde so obkolili prizorišče; želeli so preprečiti morebitno posredovanje ali pobeg.
Kralj je stopil na odru po svojih stopinjah z dostojanstvom in mirnostjo.
Pred izvršitvijo je imel priložnost izreči izjavo: molil je in izrekel besede o svoji nedolžnosti ter odpustitvi tistim, ki so odgovorni za njegovo smrt. Njegovo zadnje sporočilo naj bi bilo, da si želi, „da njegova smrt koristi francoskemu ljudstvu“. Zaradi bobnanja in hrupa množice pa jih je bilo težko slišati.
Okoli 10:22 zjutraj je padla rezila giljotine, ki je bila pripravljena za usmrtitev, in tako se je končalo življenje Ludvika XVI. — star je bil 38 let. Njegova smrt je zaznamovala konec več stoletij dolge kraljeve vladavine v Franciji.
Reakcije in pomen dogodka
Usmrtitev Ludvika XVI. ni bila zgolj nasilni dogodek v Parizu; bila je signal vsem monarhijam v Evropi, da se stare oblasti rušijo in da se pojavljajo nove ideje o tem, kdo naj vlada.
Radikalni revolucionarji so v tem dejanju videli potrditev načel liberté, égalité, fraternité (svoboda, enakost, bratstvo), ki so postala vodilne vrednote revolucije.
Po drugi strani pa je regicide — umor kralja — šokiral številne konservativne sile po Evropi, ki so se združile v poznejših letih proti revolucionarni Franciji. Evropske monarhije so bile močno ogrožene in so se povezale v vojaške koalicije proti revolucionarnim silam.
Novico o smrti kralja je spremljal tudi hud moralni in politični spor znotraj Francije. Nekateri so to videli kot nujen korak za preobrazbo družbe, drugi pa kot simbol brutalnosti in razpada socialnega reda.
Francija po Ludviku
Usmrtitev Ludvika XVI. je bila eden najbolj dramatičnih in kontroverznih trenutkov francoske revolucije — trenutek, ki je simbolično presekal vez med starim redom in novimi družbenimi strukturami. Po koncu revolucije in kasneje v času Burbonske restavracije so bili posmrtni ostanki Ludvika XVI. in njegove žene Marije Antoinette preneseni v baziliko Saint-Denis, tradicionalno pokopališče francoskih monarhov.
