Pozimi ob koncu 4. stoletja se je znova iztekalo precej nemirno obdobje rimske zgodovine. Šlo je za čas poltične, vojaške in družbene krize Rimskega imperija. Na dan 23. januarja leta 393 je cesar Teodozij I. formalno razglasil svojega mlajšega sina Honorija za Augustusa, torej za socesarja zahodnega dela Rimskega cesarstva. Ta poteza je bila pomemben politični in dinastični dogodek; utrdila je moč Teodozijske dinastije in vpliv cesarja v času notranjih in verskih pretresov v rimskem svetu.
Vladar, ki je združeval cesarstvo
Teodozij I. (latinsko Flavius Theodosius, imenovan tudi Teodozij Veliki) je bil eden zadnjih rimskih cesarjev, ki je vladal celotnemu Rimskemu cesarstvu – tako vzhodu kot zahodu. Po smrti cesarja Valentinijana II. in izbruhu spora z Arbogastom in Evgenijem je Teodozij zmagal nad nasprotniki in postal edini odrasli vladar cesarstva od leta 392 dalje.
Zanimivo dejstvo: Teodozij je svojega tekmeca Evgenija premagal v bitki pri Frigidusu, znani tudi kot bitka pri Mrzli reki. Spopad je potekal na območju današnje Primorske, odločilno vlogo pa naj bi imela burja, ki je Teodoziju zagotovila pomembno strateško prednost. Natančna lokacija bitke še danes ni povsem znana, zgodovinarji pa jo najpogosteje umeščajo v okolico današnje Ajdovščine in Vipave, se pravi v Vipavski dolini.
V ključnih trenutkih svoje vladavine se je Teodozij zavzemal za utrditev nicejskega krščanstva kot temeljne vere cesarstva, z izdajo pravnih ukrepov proti poganstvu in heterodoksnim krščanskim skupnostim. Ta verska usmeritev je močno vplivala na politično kulturo pozne antike in na oblikovanje srednjeveške Evrope.
Zakaj je Teodozij svojega sina imenoval za sovladarja?
Cesarjevo imenovanje Honorija za socesarja ni bilo zgolj simbolično. Takšni akti so v rimskem svetu služili utrditvi politične stabilnosti, legitimnosti vladavine in zavarovanju dinastične zaporednosti.
S tem, ko je svojega sina povzdignil v augusta, je Teodozij zagotovil, da sta bili njegova oblast in dinastična pravica njegove družine do prestola priznani po vsem cesarstvu.
Honorius je bil ob razglasitvi star približno osem ali devet let (rojstno leto 384), vendar je takšno zgodnje povišanje v naslov avgusta (najvišji cesarski naslov v rimskem sistemu) pomenilo, da je bil uradno postavljen za sovladarja in naslednika starajočega se cesarja. Čeprav je v praksi vso oblast v rokah še vedno držal njegov oče.
V takšnih razmerah je bilo imenovanje Honorija tudi signal rimski eliti in provincialnim oblasti, da se bo dinastična linija ohranila, hkrati pa da obstaja jasen naslednik, ki nosi cesarsko avtoriteto.
Teodozijeva vladavina pomenila za cesarstvo. Na levi in desni lahko ob Teodoziju (centralna figura) opazimo Arkadija in Honorija.
Kaj je sledilo po 23. januarju?
Ko je Teodozij umrl januarja 395, je delitev oblasti med sinova Honorija in Arkadija postala dokončna. Arkadij je prevzel vzhodni del cesarstva, Honorij pa zahodni, kar je pomenilo praktično trajno delitev rimske države na dva ločena politična subjekta. Ta delitev se je izkazala za enega ključnih momentov v zgodovini cesarstva.
Honorij je kot zahodni cesar v času vojaških pritisov in notranjih težav ostal pod vplivom močnih vojaških poveljnikov, še posebej Stiliha, ki je dejansko vodil vojaške in politične zadeve med mladim cesarjem.
Težava je bila v tem, da je Teodozij precenil vodstvene sposobnosti svojih sinov, ki od očeta niso podedovali niti vojaških niti političnih spretnosti. Cesar je že sam prevzel oblast nad močno polariziranim cesarstvom, ki ga je skušal zadržati skupaj z odločnimi in pogosto vsiljenimi ukrepi. Mnogi med njimi so bili nepriljubljeni in so poglabljali notranje napetosti.
Eden najradikalnejših posegov je bila prepoved vseh poganskih kultov, torej tradicionalne grško-rimske religije, ki je imela vsaj tisočletje in pol dolgo kontinuiteto. Po ocenah zgodovinarjev je v tem času še najmanj polovica prebivalstva cesarstva pripadala tradicionalnim verovanjem. Prelom s tradicijo je bil zato nenaden in za velik del prebivalstva težko sprejemljiv.
Tako grob poseg v versko in družbeno strukturo bi bil zahteven celo za sposobne in stabilne vladarje, še posebej v razmerah, ko bi bilo cesarstvo zunanjepolitično varno. Toda v poznem 4. in začetku 5. stoletja je bilo rimsko ozemlje vse prej kot stabilno. Po cesarstvu so se že premikala germanska plemena, ki so ob neuspešnih pogajanjih o plačilu ali naselitvi začela pleniti podeželje in oblegati mesta.
Do najhujšega simbolnega udarca je prišlo leta 410, ko je vizigotski kralj Alarik prvič po skoraj osemsto letih oplenil Rim. Med ujetniki je bila celo cesarjeva sestra, kar je imelo velik politični in propagandni pomen. Takšni dogodki so še dodatno zaostrili razmere v cesarstvu.
Pogani so plenitev Rima razlagali kot kaznovanje bogov, ki naj bi se zaradi Teodozijevih ukrepov in opustitve starih kultov obrnili proti mestu. Po njihovem prepričanju je Rim izgubil božansko zaščito, ki mu je stoletja zagotavljala prevlado. Ta razlaga je še poglobila versko in družbeno polarizacijo.
Napetosti niso bile omejene le na zahodni del cesarstva. Tudi v vzhodnih provincah je prihajalo do spopadov med pogani in kristjani. Slednji so pogosto nastopali nasilno, saj so za seboj imeli podporo cesarske oblasti in cerkvene hierarhije. Verski konflikt je tako postal tudi politično orodje.
Pet let po padcu Rima je v Aleksandriji prišlo do enega najbolj pretresljivih dogodkov pozne antike. Krščanska drhal je živo odrla in razčetverila Hipatijo, filozofinjo, matematičarko in astronominjo, ki je uživala velik ugled. Imela je politični vpliv in naj bi bila v prijateljskih odnosih z mestnim guvernerjem Orestom. Čeprav je pripadala poganski tradiciji, ni bila sovražno nastrojena do kristjanov in si je celo dopisovala s škofi, ki so bili njeni učenci.
Življenje Hipatije je bilo ovekovečeno tudi v celovečernem filmu iz leta 2009, v katerem jo je upodobila ameriška igralka Rachel Weisz. Film nosi naslov Agora in tematizira verske ter politične napetosti v Aleksandriji v poznorimskem obdobju.
Takšni dogodki razkrivajo globoko krizo rimske družbe v pozni antiki.
Versko nasilje, politična šibkost in zunanji pritiski so se prepletli v proces, ki je postopoma razkrojil državno strukturo.
V zahodnem delu cesarstva je ta proces naposled privedel do dokončnega zloma Zahodnega rimskega cesarstva.
Vas zanima še več o rimski zgodovini?
Pred 2053 leti: Dan, ko je Avgust republiko spremenil v cesarstvo
