Tridesetega januar 1933 je ena najbolj pomembnih datumov v zgodovini 20. stoletja. Na ta dan je Adolf Hitler, vodja Nemške nacionalne socialistične delavske stranke (NSDAP), postal kancler Nemčije – to je bil ključni trenutek, ki je vodil v konec demokratične ureditve Weimarske republike in v vzpon ene najbolj brutalnih diktatur v zgodovini.
Do imenovanja ni prišlo zaradi jasne večine v Reichstagu, ki bi jo Hitlerju namenili volivci. Hitlerjeva stranka je sicer postala najmočnejša stranka v Reichstagu, a ni imela absolutne večine, ki bi ji omogočila samostojno vladanje.
Gospodarski zlom kot gorivo ekstremizma
Vzpon NSDAP je bil posledica težke gospodarske krize, veliko brezposelnosti in splošnega nezadovoljstva z vlado. Nemci so mnogokrat videli demokratični sistem Weimarske republike kot šibek in nesposoben najti rešitve za družbene in ekonomske težave po prvi svetovni vojni.
Zlom borze na Wall Streetu v ZDA je pomenil ohromitev svetovnega gospodarstva, kar je Nemčijo pripeljalo na kolena. Nemško gospodarstvo je bilo namreč po I. svetovni vojni odvisno od ameriških kratkoročnih posojil. Ko ZDA več niso mogle posojati denarja demokratični vladi v Berlinu, ki je s sredstvi poganjala nemško ekonomijo, je sledil gospodarski zlom in množična brezposelnost.
Na volitvah leta 1932 je slavil Hitler, ki je ponujal enostavne rešitve za kompleksne težave s katerimi se je soočala Nemčija. Obenem so nacisti svoj antisemitizem in rasizem sprva namerno prikrivali. Določeni volilci so se tudi slepili, saj so v upanju da bo Hitler izboljšal njihov materialni položaj, zato so tvegali s podporo nacistom. V nacizmu so nekateri videli manjše zlo, ki so ga potrebovali pri zaustavitvi komunistov. Komunistična stranka Nemčije ali KDP je prav tako pridobivala na podpori.
Poleti 1932 je NSDAP dobila približno 38 % glasov in postala največja stranka v parlamentu. Čeprav ji je podpora konec leta nekoliko padla, so notranje politične igre ohranile Hitlerja v ospredju.
Ključni korak k kanclerskemu položaju so bile dogovorne politične intrige med konservativnimi elitami in Hitlerjevo stranko. Franz von Papen in drugi konservativni politiki so prepričali predsednika Paula von Hindenburga, da Hitlerja imenujejo kanclerja, prepričani, da ga bodo lahko nadzorovali iz ozadja.
Imenovanje Hitlerja: Machtergreifung
Na ta dan, 30. januarja 1933, je Hindenburg Hitlerju izročil uradno oblast, s čimer je postal kancler Nemčije. Uradna prisega je potekala v predsedniški palači v Berlinu. Stranka NSDAP je v novem kabinetu dobila le dve pomembni ministrski mesti poleg kanclerskega, a to je bilo dovolj, da je Hitler lahko začel utrjevati svojo moč.
Dogodek je med zgodovinarji znan kot Machtergreifung ali prevzem oblasti. Beseda označuje trenutek, ko je Hitler, formalno legalno in z ustavnimi sredstvi, dobil vodilno politično funkcijo v državi.
Politično preigravanje
Čeprav Hitler sprva ni imel absolutne oblasti, je hitro naredil ključne poteze za razširitev svojega nadzora. Ena prvih potez je bila razpustitev Reichstaga in razpis predčasnih volitev marca 1933. Hkrati je novi kancler vladal v koaliciji z drugih konservativnimi partnerji in strankami.
Tik pred volitvami je 27. februarja 1933 izbruhnil požar v zgradbi Reichstaga.
To je Hitler izkoristil kot izgovor za prepričanje Hindenburga, da razglasi izredne razmere in z ukinitvijo posameznih državljanskih pravic omeji politične nasprotnike.
Reichstag je na volitvah 5. marca kljub represiji nedemokratičnih metod podprl NSDAP s približno 44 % glasov, kar je stranki omogočilo še večji vpliv.

Preobrazba države in konec demokracije
Hitler je hitro izkoristil pridobljeno oblast. Marca 1933 je Reichstag sprejel Zakon o pooblastilih (Ermächtigungsgesetz), ki je Hitlerjevi vladi dovolil izdajati zakone brez glasovanja v parlamentu.
To je pomenilo konec demokratičnih institucij in začetek totalitarnega režima.
Pod pretvezo varnosti in končne ureditve države je nacistična diktatura začela preganjanti politične nasprotnike, uvajati cenzuro medijev, onemogočala svobodo govora in aretirala politične aktiviste.














