Ghosting – fenomen, ki je postal stalnica v digitalni dobi. Gre za nenadno prenehanje komunikacije, brez pojasnila, običajno v romantiki ali zvezah, a vse pogosteje tudi v prijateljstvih. Čeprav se sliši kot nekaj nepomembnega, lahko za tistega, ki ga doživi, pomeni zmedo, frustracijo in celo čustveno travmo.
Da bi bolje razumeli, zakaj mladi posegajo po ghostingu, sem povprašala štiri osebe, stare med 21 in 27 let o njihovih izkušnjah in pogledih.
“Kombinacija žalosti in vprašanj, kaj sem naredil narobe.” – Moški, 24
“Ghosting, huh … iskreno, težko ti povem, ker me samega ponavadi ghostajo. Ko se to zgodi, se vedno počutim razočarano – kombinacija žalosti in vprašanj, kaj sem naredil narobe. Za nekaj časa sem slabe volje, malo me zaboli, a potem si rečem: okej, očitno nekaj ni štimalo, pa kaj potem. Kar se tiče ghostanja drugih, pa težko – ne maram tega početi, ker se mi ne zdi vljudno, še posebej, ker vem, kako se počutiš, ko se ti to zgodi. Zato se vedno trudim biti čim bolj iskren.”
“ Res je lažje ne odgovoriti, kot vse razložiti.” – Ženska, 25
“Za mene je ghostanje, ko nekoga odpikaš po uspešnem zmenku, kjer sta oba uživala. Razumem, da je včasih nerodno povedati, da ne vidiš prihodnosti z drugo osebo, in da nekdo upa, da bo druga stran “dojela” sama. A bodimo realni – v večini primerov gre za nespoštovanje ali strah soočenja. Ampak bodimo realni, res je lažje ne odgovoriti kot vse razložiti,” se je pošalila sogovornica.
“Jaz sem bila že na obeh straneh ghostanja in po mojem mnenju bi bilo res najbolj fer, da človek preprosto pove, da ne želi nadaljevati. Mladi se danes preveč obračamo na ghostanje, namesto da bi komunicirali. Sama se trudim tega držati – biti iskrena in spoštljiva, tudi če ni vedno najlažje.”
“Ghostanje mi vedno deluje kot nekakšen “coward’s way out”” – Moški, 27
“Osebno ne maram ghostat ljudi – raje jim povem, če mi je minilo do dopisovanja ali ne vidim prihodnosti v datingu. Ghostanje mi vedno deluje kot nekakšen “coward’s way out”, lažja pot, ki pa ni poštena do druge osebe. Sam sem bila že ghostan in, iskreno, ni prijeten občutek,” je sogovorec priznal s smehom. “Zato se vedno trudim biti iskren in spoštljiv.”
“Včasih se zdi umik edini način, da zaščitim svoj mir.” – Ženska, 21
“Ghosting zame ni nekaj, kar bi počela zlahka ali brez razmisleka. Odločim se zanj predvsem, ko se ob nekom počutim neprijetno, nespoštovano ali zaznam toksično vedenje. Če oseba ne spoštuje mojih meja, se včasih zdi umik edini način, da zaščitim svoj mir. Zavedam se, da ghosting ni najbolj zrela ali vljudna oblika komunikacije, vendar v določenih situacijah lahko predstavlja obliko samozaščite. To naredim res le v hujših primerih, ko dialog očitno ne deluje ali ko druga stran ne želi razumeti postavljenih meja.”
Je torej ghosting nova realnost, ki jo mladi sprejemamo?
Ghosting je lahko simptom sodobnega načina komunikacije, digitalne odvisnosti ali nezmožnosti soočanja s konflikti. Za tiste, ki ga doživijo, je boleče, za tiste, ki ga prakticirajo, pa pogosto lahek način izogibanja neprijetnosti ali pa dejanska zaščita pred sogovornikom, ki ne spoštuje postavljenih meja.
Mladi se torej nočejo sprijazniti z ghostingom, kot novim načinom reševanja konfliktov. Vsi se najbrž zavedamo, da ni dobra rešitev, vendar pa se včasih zdi zelo priročna oblika “izhoda”.
Vprašanje, ki pa ostaja je, ali bomo nekoč našli način, da bomo iskreno komunicirali, brez izginotij in nedokončanih pogovorov, ali pa bo ghosting ostaln stalnica digitalne romantike?
