Ko pomisliš na olimpijske igre, ti pred očmi zasvetijo svetle luči, navdušeni gledalci in zlati medaljoni. A za bleščečim sijajem se pogosto skriva zgodba, ki je nihče ne prikazuje. Prazni stadioni, zapuščene proge in tihi spomini na športnike, ki so tam nekoč lovili sanje.
Številna prizorišča olimpijskih iger so danes opustošena ali spremenjena v nenavadne spomenike preteklosti.
Medtem ko svet gleda Zimske olimpijske igre Milano–Cortina 2026, obstaja druga, pogosto prezrta zgodba. Vedno bolj so opaženi zapuščeni olimpijski objekti, ki prikazujejo minulo slavo, neuspehe in pozablene zgodbe.
Biking 🚴 the 1984 #Sarajevo Winter Olympics abandoned bobsleigh track. pic.twitter.com/OBjr5l2vQd
— Bosnian History (@BosnianHistory) February 8, 2023
Presenetljivo dobro ohranjeni, a neuporabljeni objekti
V Torinu so med obiskom dveh nekdanjih zimskih športnih objektov posamzniki opazili presenetljivo dobro stanje aren kot so Cesana Pariol (bobslej, sankanje, skeleton) in Pragelato (smučarski skoki). Kljub temu, da so ti objekti relativno dobro ohranjeni, niso bili ponovno uporabljeni. Vendar pa ostajajo popularni na spletnih omrežjih, predvsem za raziskovanje zapuščenih zgradb.
Organizacija olimpijskih iger je politično in gospodarsko izjemno kompleksen projekt, ki lahko prinese tako kratkoročne koristi kot dolgotrajne finančne posledice. Države in mesta pogosto obljubljajo, da bodo igre sprožile gospodarsko rast, spodbudile turizem ter okrepile infrastrukturo. Vendar resnični podatki kažejo, da je ekonomski učinek pogosto negativen.
Visoki stroški in dolgotrajni dolgovi
Organizacija olimpijskih iger je ena najdražjih vrst mega projektov. Povprečni stroški posameznih iger znašajo več milijard evrov, z velikimi presežki proračuna že od leta 1960 naprej. Raziskave, kot Oxford Olympics Study, ugotavljajo, da so proračunski presežki pravilo, ne le izjema. To pomeni, da se skoraj vsaka olimpijada konča z višjimi stroški, kot je bilo načrtovano v fazi kandidature.
Primer Turina 2006
Zimske olimpijske igre v Torinu so glede investicij in stroškov ponudile mešano izkušnjo. Skupni izdatki so znašali okoli 3,3 milijarde evrov, toda dolgoročni prihodki od turizma in infrastrukture so bili ocenjeni približno 2,5 milijarde. Njihova neto gospodarska izguba je znašala okoli 1,3 milijarde evrov. Turinskemu proračunu so tako ostale obveznosti, ki so vplivale na javne izdatke tudi leta po igrah.
Mesta, ki kandidirajo za igre, pogosto svoje odločitve utemeljujejo z obljubami o gospodarskem razcvetu. Turizem, izboljšana prometna infrastruktura in globalna prepoznavnost naj bi imeli dolgoročne pozitivne učinke. Vendar številne študije opozarjajo, da večina takšnih projektov ustvari le kratkotrajne učinke, ki jih je težko ohraniti po koncu iger. Zlasti če stadionov in objektov ne znajo vključiti v vsakodnevno rabo.
“White elephant” infrastruktura
Mnogi objekti, kot specializirane proge ali dvorane, so po zaključku olimpijade finančno in funkcionalno težko uporabni za lokalne potrebe. Postanejo t. i. white elephants; drage, redko uporabljene strukture, katere vzdrževanje predstavlja dodatno finančno breme. Številne nekdanje olimpijske lokacije, kot so proge za bob ali skakalnice, so propadle ali bile prepuščene propadanju, saj niso bile vključene v daljnoročne razvojne načrte.
Uspeh zapuščine je tako močno povezan s strategijo ponovne uporabe objektov in vključevanjem lokalne skupnosti že v fazi načrtovanja. Brez trajnostnega načrta se stadion in dvorane hitro spremenijo v “white elephants”, ki obremenjujejo proračun in vizualno krajino. V primerjavi z spodletelimi infrastrukturami iz Sarajeva 1984 in Soči 2014 obstajajo ohranjeni in še vedno uporabljeni objekti Beijinga 2008 in Barcelone 1992.
A misty afternoon at the #abandoned #Sarajevo bobsleigh track – built for the 1984 Winter #Olympics, then later repurposed as makeshift frontline bunkers during the 1992–96 Siege of Sarajevo. pic.twitter.com/B7fdEn2NOl
— Darmon Richter (@DarmonRichter) October 8, 2018
Vpliv olimpijskih iger na okolje in varnost
Olimpijske tako igre pogosto pomenijo velik pritisk na okolje in lokalno infrastrukturo. Gradnja stadiona, olimpijskih vasic, cest in transportnih povezav povzroča velik ogljični odtis, izgubo naravnega habitata in povečanje onesnaženja. Po raziskavah Mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC) in nevladnih organizacij, kot je Greenpeace, so največji okoljski izzivi:
- Gradnja in poznejša zapuščenost objektov. Novi stadioni in športni centri pogosto ostanejo neuporabljeni po koncu iger, kar pomeni materialno izgubo in dodatno onesnaževanje zaradi propadanja zgradb. Primer tega je jasno razviden v Sočiju 2014, Rio 2016, Sarajevu 1984.
- Transport in promet. Povečanje letalskega prometa, gradnja novih cest in železnic povečajo emisije CO₂ in motijo lokalno ekosisteme.
- Uporaba naravnih površin. Zimske olimpijade v visokogorju, kot so Turin 2006 ali Vancouver 2010, pogosto posegajo v gozdove in alpske ekosisteme.
Varnost je prav tako ključen izziv. Začasna infrastruktura, kot so olimpijske vasi in stadion, mora ustrezati visokim standardom za tisoče obiskovalcev. Pomanjkljiva gradnja ali hitra postavitev tako lahko povzroči nevarne razmere. Kar se je deloma dogajalo tudi v Sočiju 2014, kjer je prišlo do gradbene nesreče in neplačanih delovcev.
Na nekaterih območjih, kot v Sarajevu 1984, so športni objekti po vojni postali nevarni zaradi neeksplodiranih min ali poškodb konstrukcij. Varnost obiskovalcev in športnikov pa je neposredno povezana tudi s upravljanjem po igrah. Neuporabljeni objekti brez nadzora lahko predstavljajo tveganje za poškodbe ali vandalizem, kar pa je vedno bolj vidno preko grafitov na zapuščemih arenah.
Trajnost in varnost sta jasno tesno povezana z dolgoročnim načrtovanjem gradenj infrastruktur. Igre, ki vključujejo ekološko in varnostno strategijo od samega začetka, so v prihodnosti manj problematične in zagotavljajo večjo vrednost lokalni skupnosti.
Ko stojiš pred zapuščenim olimpijskim stadionom ali se sprehajaš po zarasli progi Trebević, te prevzame dvoumni občutek. Nekdaj polni veselja, smeha in navdušenja, ti objekti zdaj govorijo o drugačni zgodbi – o preteklosti, ki je minila, o obljubah, ki so ostale neizpolnjene, in o denarju, času ter energiji, ki je bil vložen, a se ni povrnil.
Ko medalje zbledijo, ostanejo ruševine
Olimpijske igre so fascinantne in veličastne, a za sijajem medalj in navdušenja množic pogosto stojijo ogromni finančni vložki, politična tekmovanja in infrastruktura, ki jo kasneje težko vzdržuješ. Vidimo lahko, kako gospodarstvo, politika in varnost vplivajo na usodo športnih objektov. Nekateri postanejo uspešne zgodbe, drugi pa opomnik na tveganja hitrega in razkošnega razvoja.
A najbolj človeški del te zgodbe ostajajo ljudje. Občutek izgube je resničen, vendar hkrati prebudi radovednost in spoštovanje do zgodovine. Ti objekti niso le betonske in kovinske strukture – so tihi pričevalci naših sanj, ambicij in napak.
Olimpijska slava tako ni le v zmagah in medaljah. Temveč tudi v tem, da se spominjamo in učimo iz vseh odtenkov. Tako sijaja in sence.
