Jan Kralj, nekdanji olimpijec in deskar prostega sloga, danes svoje bogate izkušnje kot trener predaja nemški reprezentanci. V iskrenem pogovoru nam je razkril, kako je v letu 2024 ugotovil, da ne živi kot bi si želel in po dramatični odpovedi vsega, kar ga ni več veselilo, začel znova.
Olimpijski duh, ki še danes prinaša »kurjo polt«
Za Jana Kralja olimpijske igre niso le še ena tekma v koledarju. So vrhunec, ki ga športnik fizično in čustveno občuti še leta kasneje. Kot nekdanji udeleženec OI se teh trenutkov spominja z veliko nostalgije in navdušenja.
“Energija v vasi je nekaj neprimerljivega – kombinacija fokusa, vzhičenosti in vsesplošne pozitivnosti, ki jo kar fizično občutiš. Še vedno dobim kurjo polt, ko pomislim za nazaj,” pravi Jan.
Danes, ko stoji ob robu snežnega žleba kot trener, si za svoje tekmovalce ne želi le rezultata, temveč predvsem prisotnosti. Njegov nasvet športnikom je jasen: kvalifikacije za olimpijske igre so bile najtežji del, zdaj pa je čas, da ta težko prigaran privilegij zares užijejo.
Ko te služba trenerja najde sama
Janova pot do trenerskega stolčka v nemški reprezentanci je kar malo filmska. Konec leta 2024 se je znašel na življenjskem razpotju – nezadovoljen v svetu financ in osebnem življenju se je zaradi trdovratne izčrpanosti odločil za popoln “reset”. Pustil je stabilno službo, kupil enosmerno karto za Maroko in nameraval pol leta posvetiti sebi in iskanju poslanstva.
Vendar ga je klic snega prehitel. Preko učenja otrok na Rogli in naključnega komentarja nekdanjega trenerja na Instagramu, se je znašel na pogovoru z nemško reprezentanco. Danes vodi ekipo petih tekmovalcev (dve dekleti in trije fantje), ki trenirajo po celem svetu – od poletnih priprav na zračnih blazinah in “dry slopu” do elitnih prizorišč, kot so Aspen, St. Moritz in Sapporo.
“Ajde” se zaradi slovenskih trenerjev pozdravljajo v nemški ekipi
Slovenski pečat v nemški ekipi je močan. Jan razlaga, da so ga Nemci sprejeli z odprtimi rokami, saj v ekipo prinaša drugačen, bolj avtonomen pristop, ki ne temelji na strahu. Zanimivo je, da so Nemci celo posvojili slovenski pozdrav “ajde”, ki je postal del njihovega vsakdana.
Jan pa v svojo vlogo vpleta še nekaj več – svoje znanje s študija psihoterapije. Namesto klasičnega “stiskanja zob”, prisega na razumevanje čustvenih blokad:
“Verjamem, da je uspeh v posamezniku. Bolj pomembno je, da tekmovalci razumejo svoje občutke in čustva, jih predelajo in se povzpnejo na naslednjo stopnico, kot pa da stisnejo zobe in potrpijo. Razumevanje in varnost sta na dolgi rok več kot prisila in strah.”
Pogled v prihodnost
Čeprav Jan načrtuje, da bi ekipo vodil skozi celoten olimpijski cikel do leta 2030, ostaja zvest svoji novi filozofiji – poslušanju sebe. Njegova prioriteta ostaja študij psihoterapije, saj želi v športu (in življenju) delovati kot varen pristan za tiste, ki se soočajo s pritiski vrhunskega rezultata.
Njegova zgodba je dokaz, da se svet odpre takrat, ko spustiš strah pred neznanim. Kot pravi sam:
Namesto, da za dosežke v neurju veslam proti toku, sem sedaj na napihljivem “krofku” ki me vedno znova sam od sebe pripelje na destinacije, ki so boljše kot sem si jih kadarkoli znal zamisliti.
Preberite še: Slovenija na OI letos z najmanjšo zasedbo
