V trenutku, ko je Kuba zaradi izpada električne energije obstala v temi, je ameriški predsednik Donald Trump v Beli hiši novinarjem sporočil: “Prepričan sem, da bom imel čast zavzeti Kubo.” Izjava, ki so jo hitro povzeli vsi svetovni mediji, odpira vprašanja o tem, kako daleč je Washington pripravljen iti v svojem obračunu s starim sovražnikom iz hladne vojne.
“Bodisi jo osvobodim, bodisi jo zavzamem. Mislim, da lahko z njo naredim, kar hočem,” je dejal Trump in dodal, da je Kuba trenutno “zelo oslabljena nacija”. Njegove besede prihajajo v času, ko se je otoška država z 11 milijoni prebivalcev znašla v najgloblji energetski krizi po kubanski krizi leta 1962.
“Zadnji izdihljaji” komunističnega režima
Ko so novinarji Trumpa prosili za pojasnilo, kaj natančno pomeni “zavzetje” Kube, je ameriški predsednik namignil na možnost posredovanja “v kakršni koli obliki“. Njegova retorika se je zaostrila do te mere, da po poročanju spletnega portala Politico kaže na novo fazo odnosa Washingtona do Havane. Še v petek je namreč govoril o “prijateljskem prevzemu”. Trump je prepričan, da je kubanski režim na robu propada.
“To je propadla nacija. Nimajo denarja. Nimajo nafte. Nimajo ničesar. Imajo le lepo zemljo,” je dejal.
Ob tem je pohvalil “podjetne ljudi” s Kube, ki si želijo ponovne povezave z domovino.
Nafta kot orožje
Ozadje Trumpovih besed je brutalna gospodarska vojna. Potem ko so ZDA januarja letos v Venezueli strmoglavile socialističnega zaveznika Nicolása Madura, so ustavile tudi subvencionirane pošiljke venezuelske nafte na Kubo. Trump je dodatno zagrozil s carinami vsaki državi, ki bi Kubi prodajala nafto.
Posledice so katastrofalne. Kuba že več kot tri mesece ni prejela nobene pošiljke nafte iz Venezuele. Ta pa je bila nekoč njen glavni dobavitelj. Po podatkih ladijskega sledilnika LSEG sta v letu 2026 na Kubo pripluli le dve manjši plovili. Eno z nafto iz Mehike januarja in drugo utekočinjenim naftnim plinom iz Jamajke februarja.
To je povzročilo popoln kolaps zastarelega elektroenergetskega sistema. V ponedeljek se je nacionalno električno omrežje popolnoma sesulo. Več kot 10 milijonov ljudi je ostalo brez elektrike. Po navedbah oblasti so uspeli vzpostaviti napajanje le za dva odstotka prebivalcev Havane (približno 18.000 uporabnikov) in nekatere bolnišnice.
Kubanski državljani se prilagajajo novi realnosti. “Novice me niso presenetile,” je za Reuters dejala 26-letna Havanka Dayana Machin. “Navajamo se na življenje v takšnih razmerah“.
Ameriški pogoj: Díaz-Canel mora oditi
A za zaprtimi vrati potekajo pogajanja, ki segajo precej dlje od energetske krize. Štirje viri, seznanjeni s potekom pogovorov, so za The New York Times razkrili, da je Trumpova administracija kubanskim predstavnikom sporočila, da mora predsednik Miguel Díaz-Canel odstopiti.
Zanimivo je, da Washington ne zahteva odstranitve celotne komunistične vlade, ta Kubi vlada več kot 65 let, niti ne pritiska na vplivno družino Castro. Po navedbah virov ameriški uradniki Días-Canela vidijo kot “trdega linijaša”, ki ne bo podpiral strukturnih gospodarskih sprememb, ki si jih želi Washington.
“Odstranitev kubanskega voditelja bi Trumpu prinesla simbolično zmago,” piše The New York Times. Tako bi lahko ameriški javnosti sporočil, da je strmoglavil še eno levičarsko vlado, tako kot v Venezueli. A zahteva naj ne bi bila postavljena kot ultimat, temveč kot “pozitiven korak” za produktivnejše dogovore.
Kuba odpira vrata izgnancem
V Havani se zavedajo, da je položaj kritičen. Kubanski podpredsednik vlade in minister za zunanjo trgovino Oscar Pérez-Oliva je v ponedeljek napovedal zgodovinsko potezo: kubanski izgnanci bodo odslej lahko vlagali in imeli podjetja na Kubi.
“Kuba je odprta za tekoče poslovne odnose z ameriškimi podjetji, pa tudi s Kubanci v ZDA in njihovimi potomci,” je dejal za NBC News.
Dodal je, da to ne velja le za mala podjetja, ampak tudi za velike naložbe, zlasti v infrastrukturo.
A ključno vprašanje ostaja odprto: ali gre za resnične strukturne spremembe ali le za kozmetične popravke? Oseba, blizu pogajanjem, je za The New York Times povedala, da Trumpova administracija čaka na odgovor, preden bi odobrila licence za ameriške naložbe na Kubi.
Dvoličnost politike “osvobajanja”
Paradoks Trumpove politike je v tem, da zahteva odhod Días-Canela, a hkrati dopušča ohranitev komunističnega sistema. Strokovnjaki opozarjajo, da to kaže na pragmatičen pristop: Washingtonu ni toliko do demokracije, temveč do vzpostavitve režima, ki bo pripravljen na gospodarsko odprtje in sodelovanje z ameriškim kapitalom.
Kubanski predsednik Días-Canel je v petkovem televizijskem nastopu potrdil, da potekajo pogovori z ameriškimi uradniki, in poudaril, da želi Havana dialog “pod pogoji enakosti in spoštovanja političnih sistemov obeh držav, suverenosti in samoodločbe“. A ob tem je kritičen do ZDA: vladni uradniki izpad elektrike pripisujejo ameriškim sankcijam in “energetski blokadi”.
“Naslednja na vrsti”
Trump v zadnjih tednih večkrat ponavlja, da je Kuba po Venezueli in Iranu “naslednja na vrsti”. A kot je dejal novinarjem na krovu letala Air Force One:
“Pogovarjamo se s Kubo, a prej bomo uredili Iran“.
Kljub ostri retoriki se zdi, da vojaška intervencija ni takojšnja. Od leta 1962 ZDA spoštujejo dogovor s Sovjetsko zvezo, da ne bodo napadle Kube ali podpirale invazije. A mešanica gospodarskega davljenja, političnih pritiskov in zahtev po odstranitvi voditelja ustvarja pritisk, kakršnemu Kuba v svoji moderni zgodovini še ni bila izpostavljena.
Za zdaj ostaja Kuba v temi, dobesedno in preneseno. Vprašanje je le, ali bo po ponovni vzpostavitvi elektrike zagledala tudi politično luč na koncu tunela ali pa jo čaka še globlja kriza.
