V noči s ponedeljka na torek je v Zagrebu po dolgi in težki bolezni v starosti 88 let umrl Zlatko Šimenc. Bil je eden izmed najboljših športnikov iz Jugoslavija in kasneje Hrvaške. Njegov sin Dubravko, nekdanji hrvaški vaterpolski reprezentant in olimpijec, je novico potrdil za Večernji list.
A kdo je bil Zlatko Šimenc in zakaj si njegovo ime zasluži več kot le bežno omembo v črni kroniki?
Edini, ki je blestel v dveh različnih športih
Šimencova kariera je edinstvena že na prvi pogled. Za jugoslovansko vaterpolsko reprezentanco je zbral 101 nastop, za jugoslovansko rokometno reprezentanco pa 24 nastopov, na katerih je dosegel 52 zadetkov. To mu je uspelo, ker se je takrat rokomet igral pozimi, vaterpolo pa poleti. A le redki so bili sposobni na obeh področjih doseči vrhunsko raven.
Njegova trofejna zbirka je izjemno impresivna. Srebrna medalja na Olimpijskih igrah v Tokiu 1964 in celo dve srebrni medalji na evropskih prvenstvih (1958, 1962). Dobil je zlato na Mediteranskih igrah 1959 v Bejrutu. Kot član Mladosti je postal štirikratni evropski prvak (1967, 1968, 1969, 1971), kot trener Mladosti pa je postal zmagovalec Kupa pokalnih zmagovalcev in prvega superpokala leta 1975.
Zakaj je pomemben?
1. Pripadal je zlati generaciji, ki je postavila temelje
Šimenc je bil del legendarne generacije zagrebške Mladosti, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let gospodarila Evropi. Skupaj z igralci, kot so Miroslav Poljak, Ozren Bonačić in Ivo Trumbić, je Mladost osvojila štiri naslove evropskega prvaka. To ni bila le klubska zgodba, ampak temelj, na katerem sloni današnji hrvaški in slovenski vaterpolo.
2. Bil je most med dvema športnima svetovoma
Njegova sposobnost, da je igral na najvišji ravni v dveh povsem različnih športih (eden v vodi, drugi na suhem), je brez primere v zgodovini jugoslovanskega in hrvaškega športa. Kot je zapisal Hrvaški vaterpolski savez, je bil “dvostruki reprezentativac”, čast, ki so jo dosegli le redki.
3. Športni intelektualec, ki je šport tudi poučeval
Po končani karieri se Šimenc ni umaknil v zatišje. Diplomiral je na novo ustanovljeni Visoki šoli za fizično kulturo v Zagrebu (1966), kasneje magistriral in doktoriral iz kineziologije. Na Kineziološki fakulteti je kot redni profesor vodil katedro za športne igre in poučeval dva predmeta: vaterpolo in rokomet. Objavil je okoli 60 znanstvenih del in knjigo “Taktika v rokometu”.
Njegov prispevek k športni znanosti je bil vsaj tako pomemben kot njegovi tekmovalni uspehi. Ni bil le vrhunski športnik, ampak tudi človek, ki je svoje znanje prenašal na generacije študentov in bodočih trenerjev.
4. Ustvaril je športno družino
Šimenc ni bil samotni otoček v športnem svetu. Poročen je bil z Nevenko Subotičanec, nekdanjo odbojkarsko reprezentantko Jugoslavije. Njegov sin Dubravko je eden najboljših hrvaških vaterpolistov v zgodovini in večkratni olimpijec, hči Iva pa je bila prvakinja v sinhronem plavanju in danes trenerka. Športna družina Šimenc je redek primer, kako se ljubezen do športa prenaša iz roda v rod.
5. Prejel je najvišja državna priznanja
Za svoje zasluge je prejel Orden predsednika Tita za športska dostignuća leta 1974 in Državno nagrado za šport Franjo Bučar za življenjsko delo leta 2001. Bil je tudi član Vijeća Hrvaškega olimpijskega odbora (1991–1995) in predsednik Stručne komisije Hrvaškega vaterpolskega saveza (1992–1996).
Človek, ki je vaterpolo “slučajno” osvojil
Zanimiv detajl iz njegove mladosti kaže na značaj, ki ga je nosil vse življenje. Leta 1955 je kot plavalec na mitingu v Splitu “slučajno” zaigral v vaterpolski tekmi, potem ko so mu “nabili kapicu na glavo” in pokazali, katerega igralca naj čuva.
“Igral sem tak presing na fantu, ki sem ga čuval, da ni zadel gola, ne vem, ali se je sploh dotaknil žoge. To sem dojel kot nek trenutek dokazovanja zase,” se je kasneje spominjal.
Od takrat se z vaterpolom ni več ločil. Izkazalo se je, da je bila ta “slučajnost” ena najbolj srečnih v zgodovini jugoslovanskega in hrvaškega športa.
Zapuščina, ki ostaja
Zlatko Šimenc je bil več kot le športnik. Bil je učitelj, mentor, znanstvenik in družinski človek, ki je svojo strast do športa uspešno prenesel na naslednje generacije. V času, ko šport vse bolj postaja industrija in so specializacije ozke, je on dokazal, da je mogoče blesteti na več področjih hkrati.
Hrvaški vaterpolski savez se je od njega poslovil z besedami: “Stara garda zagrebačkog i hrvatskog sporta, vaterpola napose“. A njegova zapuščina živi naprej. Tako v učbenikih, ki jih je napisal, v generacijah študentov, ki jih je izučil, in v sinu Dubravku, ki je nadaljeval očetovo pot.
