Ko nekdo po tabli potegne z nohti, se večina ljudi zdrzne. Ko stiropor drsi po kartonu ali ko nekdo počasi vleče nož po krožniku, se v prostoru zgodi kolektivni “ugh”. Za ene je bolj moteče nekaj, za druge drugo ampak glede nekaterih stvari, se vsaj večina strinja, da bi jih bilo bolje preslišati.
Raziskave kažejo, da imajo določeni dražljaji zelo specifičen učinek na človeški možganski sistem, še posebej na način, kako obdelujemo zvok in neprijetne občutke. Pri nekaterih ljudeh so ti odzivi celo tako močni, da spadajo v področje misofonije (povečane občutljivosti na določene zvoke, ki sprožijo nelagodje ali celo jezo).
Tukaj je pregled najbolj “univerzalno neprijetnih” stvari, ki se bi jim raje izognili, če bi le šlo.
Nohti po tabli
Zvok nohtov po tabli je postal že skoraj simbol za nelagodje. Znanstveniki so ugotovili, da gre za kombinacijo frekvenc, ki so za človeško uho posebej neprijetne, pogosto v območju 2000–4000 Hz. To pojasni odziv našega telesa, na ta neprijeten zvok.
To je tudi območje, kjer je človeški sluh najbolj občutljiv, ker ga v naravi uporabljamo za govor in zaznavanje opozorilnih signalov.
Ko pa te frekvence pridejo v kaotični, “neurejeni” obliki, jih možgani ne znajo pravilno interpretirati. Rezultat je tipično zategovanje v telesu, srh ali celo fizičen občutek nelagodja.
Zanimivo je, da se reakcija ne zgodi samo zaradi zvoka, ampak tudi zaradi mentalne slike, ki jo zvok sproži; skoraj vsi si ob tem predstavljamo poškodovane nohte.
Vilice po krožniku ali steklu
Če obstaja zvok, ki tekmuje z nohti po tabli, je to gotovo kovina po keramiki ali steklu.
Razlog je, pravzaprav, precej podoben; visoke, nepredvidljive frekvence brez ritma. Možgani imajo radi predvidljivost, zato glasba deluje prijetno, kaotični zvoki pa stresno.
Nevrološke raziskave kažejo, da pri takih zvokih pride do povečane aktivnosti v amigdali (delu možganov, ki je povezan s čustvi in odzivom na nevarnost). V praksi to pomeni, da telo reagira, kot da se dogaja nekaj “nevarnega”, čeprav gre le za žlico na krožniku.
Stiropor in drgnjenje po embalaži
Stiropor je univerzalno neprijeten, tako zaradi zvoka kot občutka.
Njegova struktura povzroča neenakomerno trenje, ki ustvarja visokofrekvenčne mikro zvoke. Poleg tega možgani ta zvok povezujejo z “nečim, kar ne bi smelo obstajati”.
Zanimivo je, da raziskave kažejo, da so prav nepredvidljivi, ostri in “lomljeni” zvoki tisti, ki najbolj aktivirajo stresni odziv.
Škripanje stiropora ali stiropor ob stiropor
To je posebna kategorija neprijetnosti. Ni nujno glasno, ampak bi lahko rekli da gre za “teksturo zvoka” tisto, ki povzroči nelagodje po celem telesu.
Mnogi ljudje poročajo celo o fizičnem srhu ali potrebi, da prekinejo stik z zvokom/tem predmetom.
Škripanje snega
Pri tem so mnenja nekoliko bolj deljena, saj je ta dotičen pojav nekaterim ljudem tudi všeč. Čeprav je sneg lahko lep, v določenih razmerah povzroča zelo specifičen zvok, ki ga nekateri doživljajo kot neprijetnega.
Tudi tukaj gre za kombinacijo visokih frekvenc in nepričakovanosti.
Glasno žvečenje, cmokanje, kašljanje, kihanje in tudi dihanje
To je že bolj socialna kategorija neprijetnih dražljajev.
Pri nekaterih ljudeh ti zvoki sprožijo močno čustveno reakcijo, od blagega nelagodja do jeze ali želje po umiku. To je klasičen primer misofonije, kjer določeni vsakdanji zvoki sprožijo močan čustveni odziv.
Pogosto gre za zvoke, ki jih proizvaja druga oseba zelo blizu nas, torej v “osebnem prostoru”. Sploh če gre za ponavljajoč se zvok; več zaporednih kašljajev ali kihanja, glasno, neenakomerno dihanje … Žvečenje in cmokanje pa nas običajno zmoti bolj zaradi bontona.
Zakaj so te stvari tako univerzalno neprijetne?:
1. Evolucijski odziv
Nekateri neprijetni zvoki so podobni opozorilnim signalom (kriki, alarmi), zato jih možgani obravnavajo kot nevarnost.
2. Občutljivost na govor
Človeški sluh je posebej občutljiv na frekvence, ki so pomembne za komunikacijo, zato so “popačeni” zvoki v tem območju tako moteči.
3. Preobremenitev možganov
Ko zvok nima jasnega vzorca, ga možgani ne morejo učinkovito procesirati, kar sproži stresen odziv telesa.
Čeprav se razlikujemo v okusih, kulturi in navadah, obstaja torej majhen nabor dražljajev, ki nas skoraj vse spravijo v enako reakcijo. Najlepše povezovanje se tako ali tako običajno zgodi skozi stvari, ki jih skupno ne maramo.
