Francijo že več tednov pretresajo protests dijakinj in dijakov, ki opozarjajo na pogoje šolanja in vpis na fakultete. V komentarju z naslovom So mladi Španci manj obupani kot Francozi? novinar Mihael Šorl piše, da med razlogi za protest niso le konkretne zahteve po boljšem šolskem sistemu, temveč tudi globlji strah pred prihodnostjo, ki je med mladimi v Evropi vse bolj prisoten.
Parcoursup kot vir stresa in neenakosti
Ena ključnih zahtev dijakov je odprava spletne platforme Parcoursup, ki omogoča vpis na fakultete. Kot poudarja Šorl, ta med dijaki povzroča stres zaradi večmesečnega čakanja na odziv in netransparentnosti, saj algoritmi in kriteriji ocenjevanja niso javno dostopni. Poleg tega platforma favorizira dijake iz boljših srednjih šol, torej iz premožnejših družin.
A kot opozarja novinar, je morda še večja težava premajhno število vpisnih mest na fakultetah. Parcoursup pogosto sili maturante, da se vpišejo na fakulteto, ki ni njihova izbira, s čimer jim je onemogočeno opravljanje želenega poklica. Protesti tako niso le odraz nezadovoljstva s konkretno platformo, temveč širšega občutka, da sistem mladim ne ponuja realnih možnosti.
Strah pred prihodnostjo kot skupni imenovalec
Sociologi, ki jih navaja Šorl, opozarjajo, da so protesti – tako v Franciji kot nedavno v Španiji – odraz strahu pred prihodnostjo, kar je med mladimi splošen problem v Evropi. Negotovost glede zaposlitve, stanovanjske razmere in podnebna kriza so le nekateri dejavniki, ki mlade ženejo na ulice.
Posebno težo temu strahu dodajajo prihajajoče predsedniške volitve spomladi 2027. Kot piše Šorl, so mnogi mladi doumeli, da bi zelo verjetna zmaga skrajno desne populistke Marine Le Pen, ki je v vodenju države povsem neizkušena, najbrž pahnila Francijo v še hujšo krizo, kot je sedanja. Sedanji upor je tako tudi izraz negotovosti in strahu pred bližnjo prihodnostjo.
Mladi med upanjem in obupom
Čeprav so zahteve dijakov konkretne – odprava Parcoursupa, več vpisnih mest, boljši pogoji šolanja –, gre po mnenju sociologov za globlji družbeni fenomen. Mladi v Franciji in drugod po Evropi se soočajo z občutkom, da njihova prihodnost ni več samoumevna. Protesti so tako hkrati izraz jeze in klica na pomoč, pa tudi poskus, da bi sami oblikovali družbo, v kateri bodo živeli.
Vprašanje, ki ga zastavlja Šorl – ali so mladi Španci manj obupani kot Francozi –, ostaja odprto. A jasno je, da strah pred prihodnostjo ni omejen na eno državo. Gre za vseevropski problem, ki zahteva odgovor tako na ravni politik kot na ravni družbe kot celote.
