Umetna inteligenca naj bi v prihodnosti bistveno spremenila trg dela, povečala produktivnost in ljudem omogočila več prostega časa. Nekateri vodilni v tehnoloških in drugih podjetjih napovedujejo celo tridnevni delovni teden, vendar vsi niso prepričani, da bodo zaposleni od tehnološkega napredka tudi dejansko imeli koristi. Ključno vprašanje namreč ni le, koliko ur bomo delali, temveč tudi, kdo bo imel koristi od večje produktivnosti.
Bomo v prihodnosti delali manj?
Ustanovitelj Amazona Jeff Bezos je nedavno izrazil prepričanje, da bi umetna inteligenca lahko ljudem omogočila krajši delovni teden, ne da bi se pri tem nujno poslabšal njihov življenjski standard. Po njegovih besedah bi se lahko nekateri odločili, da bodo družino preživljali že s tremi delovnimi dnevi na teden. To bi bila posledica večje produktivnosti, ki jo prinaša tehnološki razvoj.
Podobno razmišljajo tudi drugi vplivni poslovneži. Izvršni direktor Zooma Eric Yuan je prepričan, da bi lahko podjetja v prihodnosti podpirala tri- ali štiridnevni delovni teden. Direktor banke JPMorgan Chase Jamie Dimon meni, da bi lahko tehnološki napredek delovni teden skrajšal na tri dni in pol, soustanovitelj Microsofta Bill Gates pa je razmišljal celo o možnosti, da bi ljudje v prihodnosti delali samo dva dni na teden.
Elon Musk gre še dlje. Po njegovih napovedih bi lahko umetna inteligenca in robotika v desetih do dvajsetih letih privedli do točke, ko delo ne bi bilo več nujno za preživetje. Musk je napovedal tudi prihodnost brez revščine, v kateri bi ljudje prejemali visoke univerzalne dohodke. Toda ali se bodo takšne napovedi res uresničile?
Krajši delovnik še ne pomeni boljšega življenja
Kot v komentarju za britanski časnik The Guardian opozarja Robert Reich, nekdanji ameriški minister za delo in zaslužni profesor javnih politik na kalifornijski univerzi Berkeley, so takšne napovedi precej bolj zapletene, kot se zdijo na prvi pogled. Tudi če bo umetna inteligenca občutno povečala produktivnost, to še ne pomeni, da bodo zaposleni samodejno deležni koristi.
Osrednja težava je po njegovem mnenju v razdelitvi ustvarjene vrednosti. Če bo zaposleni z uporabo umetne inteligence v krajšem času opravil enako količino dela ali ustvaril več, bo podjetje od njegovega dela pridobilo več. Toda vprašanje je, ali se bo ta napredek odrazil tudi v višjih plačah, krajšem delovniku in boljših delovnih pogojih ali pa bo večina koristi ostala v rokah lastnikov podjetij.
Reich opozarja, da se je produktivnost zaposlenih povečevala že več let, vendar se njihove realne plače niso povečevale v enakem obsegu. Zato ni samoumevno, da bo umetna inteligenca prinesla drugačen rezultat. »Štiridnevni delovni teden bo najverjetneje pomenil plačilo za štiri dni. Tridnevni delovni teden plačilo za tri dni in tako naprej,« opozarja Reich.
To bi lahko pomenilo, da bi zaposleni sicer res delali manj, vendar bi zaradi nižjih prihodkov težje pokrivali življenjske stroške. Nekateri bi morali poiskati dodatno zaposlitev, da bi ohranili sedanji življenjski standard. V takšnem primeru bi tehnološki napredek prinesel manj delovnih ur pri posameznem delodajalcu, ne pa nujno več prostega časa ali finančne varnosti.
Napovedi o obilju se ponavljajo že skoraj stoletje
Reich ob tem spomni na britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, ki je že leta 1930 v eseju Economic Possibilities for Our Grandchildren napovedoval, da bo tehnološki napredek v približno stoletju tako povečal življenjski standard, da ljudem ne bo več treba toliko skrbeti za zaslužek.
Keynes je pričakoval, da bo zaradi večje produktivnosti glavni izziv prihodnjih generacij postal način preživljanja prostega časa, saj naj bi tehnologija ljudem omogočila življenje z manj dela.
Toda po Reichovi oceni se takšna prihodnost ni uresničila. Namesto družbe, v kateri bi si večina ljudi lahko brezskrbno privoščila več prostega časa, se je oblikovala družba, v kateri ima manjši del prebivalstva izjemno veliko premoženja, številni drugi pa se še vedno težko prebijajo iz meseca v mesec. Umetna inteligenca bi lahko po njegovem mnenju to neenakost še povečala, če bodo koristi tehnološkega napredka predvsem v rokah lastnikov podjetij in kapitala.
Kdo bo odločal o tem, kdo ima koristi od umetne inteligence?
Po Reichovem mnenju je zato pomembneje od samega vprašanja, ali bomo delali tri, štiri ali pet dni na teden, to, kdo bo imel moč odločati o razdelitvi koristi umetne inteligence. Če bodo podjetja lahko z manj zaposlenimi ustvarila več, bodo lastniki brez ustreznih mehanizmov za pravičnejšo razdelitev koristi imeli spodbudo, da večji del dodatnega dobička obdržijo zase. Zaposleni pa bi lahko ostali brez dela ali pa bi morali sprejeti slabše plačane zaposlitve.
Reich meni, da bi morali imeti delavci dovolj pogajalske moči, da bi lahko zahtevali pravičen delež ustvarjene vrednosti. Pri tem dvomi, da bodo sindikati sami lahko zagotovili dovolj velik vpliv, zato pomembno vlogo pripisuje tudi politiki in zakonodaji. Kot eno od možnosti omenja obdavčitev premoženja, s katero bi bilo mogoče financirati javne storitve, kot so varstvo otrok, oskrba starejših in zdravstvena oskrba.
Umetna inteligenca lahko spremeni delo, ne zagotavlja pa blaginje
Ob tem ostaja odprto tudi vprašanje, kako velike bodo dejanske koristi umetne inteligence za produktivnost. Reich se sklicuje na raziskavo ameriškega tehnološkega inštituta MIT, objavljeno leta 2025, ki je pokazala, da kljub več deset milijardam dolarjev naložb v generativno umetno inteligenco 95 odstotkov organizacij po ocenah raziskave ni doseglo nobenega donosa na te naložbe. Ugotovitev opozarja, da vlaganja v tehnologijo še ne pomenijo nujno tudi uspešnih poslovnih rezultatov.
Prihodnost dela bo tako odvisna od več dejavnikov: od tega, koliko bo umetna inteligenca dejansko povečala produktivnost, kako bodo podjetja organizirala delo in predvsem, kako se bodo njene koristi razdelile.
