Na Havajih živijo številne posebne živalske vrste, med njimi tudi majhna ptica, ki je pritegnila pozornost raziskovalcev zaradi svojega izrazito nenavadnega kljuna. Ker na havajskih otokih ni žoln, njihovo vlogo pri iskanju hrane v lesu deloma prevzema vrsta ʻakiapōlāʻau, krajše imenovana aki. Njena posebnost ni zgolj način prehranjevanja, temveč tudi izjemna zgradba telesa, ki ji omogoča dostop do hrane na težko dosegljivih mestih.
Kljun, pri katerem ima vsak del svojo nalogo
Aki spada med ščinkavce, vendar je njen kljun precej drugačen od kljunov, ki jih običajno povezujemo s to skupino ptic. Sestavljata ga kratek in čvrst spodnji del ter dolg, tanek in navzdol ukrivljen zgornji del.
Pri iskanju hrane uporablja oba dela kot nekakšno naravno orodje. S spodnjim delom kljuna udari po vejah in dolbe v les, da odpre pot do hrane, nato pa z dolgim zgornjim delom seže v nastale odprtine in razpoke. Tam poišče žuželke in njihove ličinke, prehranjuje pa se tudi s pajki, poroča T3tech.
Takšna razdelitev nalog ji omogoča učinkovito iskanje plena. Čvrsti spodnji del prenese obremenitve pri dolbenju, medtem ko prožnejši zgornji del omogoča natančno raziskovanje ozkih prostorov. Ptica lahko hrano išče tudi v že obstoječih naravnih razpokah, zato ji ni treba vsakič ustvariti nove odprtine.
Dolg kljun, pod katerim se skriva presenetljiva anatomija
Raziskovalci pod vodstvom Alexandra Clarka z Univerze v Chicagu in muzeja Field Museum so v znanstveni reviji Ornithology podrobneje preučili zgradbo te nenavadne ptice. Pri raziskavi so uporabili zgodovinske muzejske primerke iz treh ustanov.
Ugotovili so, da je koščena opora zgornjega dela kljuna precej krajša od njegovega zunanjega rogovinskega ovoja. Kost torej ne sega vse do konice dolgega kljuna. Ta posebnost pomaga pojasniti, kako je zgornji del dovolj prožen za natančno iskanje hrane v ozkih odprtinah.
Odkritje obenem kaže, da zunanja oblika kljuna ne razkriva nujno njegove notranje zgradbe.
Pri dolbenju ne sodeluje samo kljun
Posebnosti akija se ne končajo pri glavi. Raziskovalci so odkrili tudi prilagoditve v anatomiji nog, predvsem v predelu gležnjev. Zgradba prirastišč mišic kaže na okrepljeno upogibanje gležnja, ki naj bi pomagalo pri sunkovitem gibanju celotnega telesa.
Pred udarcem se ptica dvigne, nato pa se z usklajenim gibom nog in telesa usmeri proti lesu. Medtem ko se žolne pri dolbenju zanašajo predvsem na vratne mišice, ima pri akiju pomembno vlogo tudi gibanje nog.
Tudi kratka in čvrsta stegnenica prispeva k prilagoditvam, saj pomaga približati težišče telesa opori na veji. Raziskava tako razkriva, da pri iskanju hrane sodeluje več delov telesa, ki delujejo usklajeno.
V naravi jih ostaja manj kot 2000
Kljub izjemnim prilagoditvam je prihodnost te havajske ptice negotova. Po podatkih muzeja Field Museum v naravi živi manj kot 2000 primerkov. Vrsta je ogrožena predvsem zaradi izgube in slabšanja življenjskega prostora, plenilcev ter bolezni, ki jih prenašajo komarji.
Njeno populacijo je težko obnoviti tudi zaradi počasnega razmnoževanja. Par navadno vzredi le enega mladiča na leto, ki ostane odvisen od staršev še štiri do pet mesecev.
Raziskava zato ni pomembna zgolj za razumevanje nenavadnega kljuna in načina prehranjevanja. Ponuja tudi podrobnejši vpogled v življenje zelo specializirane in ogrožene vrste, katere preživetje je tesno povezano z ohranjanjem domačih havajskih gozdov.
