Danes ima skoraj da vsak otrok dostop do tehnologije: naj bo to televizija, pametni telefon, računalnik, tablica… Generacija, ki odrašča na TikToku, Instagramu in v zaprtih klepetalnicah, se vsakodnevno sooča s pastmi, ki jih prejšnje generacije niso poznale. Bi morali zato starši imeti popoln nadzor nad tem, kaj njihovi otroci počnejo na internetu?
Loading ...Otroci imajo z dostopom do interneta tudi dostop do ogromne količine nepreverjenih informacij in različnih (sumljivih) spletnih strani, ki za otroke, posebno mlajše, niso varne. Hkrati lahko tudi hitro postanejo žrtev medvrstniškega nasilja. Internet je nepredvidljivo in nevarno okolje, zato nekateri zagovarjajo uporabo aplikacij za sledenje lokaciji, pregledovanje klepetov ali pa blokiranje določenih spletnih strani. Istočasno so mladi na spletu izpostavljeni eksplicitnim vsebinam, otroci pa v razvojem obdobju še niso dovolj zreli, da bi prepoznali sofisticirane spletne grožnje. S tega vidika lahko razumemo nadzor nad tem, kaj otroci počnejo na internetu, kot starševsko odgovornost, ki otroka varuje pred morebitno škodo.
Pretiran nadzor in t.i. “vohunjenje” (na primer branje zasebnih sporočil) pa lahko vpliva tudi na temeljno družinsko zaupanje. Otrok lahko omenjen nadzor razume kot nezaupanje, zato se lahko začne umikati ali iskati načine, kako zaobiti sistemske blokade ali skriti elektronske naprave. Pretirana zaščita lahko zavira razvoj kritičnega mišljenja, samoregulacije in digitalne pismenosti, ki jo mladostniki nujno potrebujejo za odraslo življenje.
