Delo ne zagotavlja vedno tudi finančne varnosti. Študenti, samostojni podjetniki in drugi delavci v negotovih oblikah dela se lahko soočajo z nihanjem prihodkov, omejenimi možnostmi plačane odsotnosti in negotovostjo glede prihodnosti. Čeprav je njihovo delo pomemben del slovenskega gospodarstva, se postavlja vprašanje, ali jim sistem socialne varnosti zagotavlja dovolj zaščite.
Ko delo ne pomeni tudi varnosti
Prekarno delo je povezano z negotovostjo zaposlitve, nestabilnimi prihodki in slabšim dostopom do delavskih pravic. Pogosto se pojavlja pri delu prek študentskih napotnic, avtorskih in podjemnih pogodb ter pri samozaposlenih, ki so močno odvisni od enega naročnika. Vendar vsaka takšna oblika dela še ne pomeni nujno prekarnosti. Pomembno je tudi, koliko pogajalske moči ima posameznik in kako varno je njegovo delo.
Kot pojasnjuje Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, so prekarni delavci pogosto v šibkejšem položaju od naročnikov. Če izgubijo stranko ali zaradi bolezni ne morejo delati, lahko hitro ostanejo brez pomembnega dela prihodkov. Medtem ko lahko nekateri samozaposleni zaradi svojega znanja in položaja na trgu sami določajo pogoje dela, si drugi težko privoščijo že nekaj dni počitka.
Koliko je prekarnega dela v Sloveniji?
Natančno število prekarnih delavcev je težko določiti, saj je opredelitev odvisna od uporabljenih meril. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) zato spremlja ožje opredeljene skupine delovno aktivnih, ki opravljajo prekarne oblike dela.
V prvem četrtletju 2024 je bilo po podatkih SURS v takšnih oblikah dela 63.000 oseb oziroma 6,3 odstotka vseh delovno aktivnih. To je bilo 18 odstotkov več kot v enakem obdobju leto prej. Skoraj polovica jih je opravljala študentsko delo. 29 odstotkov jih je opravljalo agencijsko delo, 16 odstotkov pa je bilo samozaposlenih, ki niso zaposlovali drugih in so delali pretežno za eno stranko.
Podatek je časovno omejen na prvo četrtletje 2024 in ne predstavlja vseh ljudi, ki se soočajo z negotovostjo pri delu. Širše razumevanje prekarnosti namreč vključuje tudi druge oblike zaposlitve, pri katerih so prihodki ali delovni pogoji nestabilni.
Bolezen lahko pomeni tudi izpad prihodkov
Ena največjih težav negotovih oblik dela je vprašanje, kaj se zgodi, ko posameznik ne more delati. Redno zaposleni imajo ob izpolnjevanju zakonskih pogojev pravico do plačane odsotnosti zaradi bolezni, medtem ko je položaj drugih delavcev odvisen od njihovega statusa in vrste zavarovanja.
Samozaposleni morajo praviloma sami poskrbeti za plačevanje prispevkov in organizacijo dela. Če zaradi bolezni ne morejo opravljati storitev, se lahko znajdejo v položaju, ko se prihodki zmanjšajo ali povsem ustavijo, poslovni stroški pa ostanejo. Pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela je odvisna od pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in konkretnih okoliščin.
Težave ne nastanejo le zaradi bolezni. Izguba večje stranke, zamude pri plačilih ali nenaden upad naročil lahko ogrozijo plačevanje življenjskih stroškov in prispevkov. Gibanje za dostojno delo in socialno družbo je v svojih gradivih zato opozorilo na pomen boljšega urejanja socialne varnosti samozaposlenih in minimalnih standardov pri atipičnih oblikah dela.
Pravice so odvisne tudi od oblike dela
Razlike se pokažejo tudi pri dopustu, delovnem času in varstvu pred prenehanjem dela. Delavci v delovnem razmerju imajo pravice, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, med drugim pravico do letnega dopusta in regresa. Pri delu na podlagi civilnih pogodb takšne pravice praviloma niso zagotovljene na enak način.
Poseben problem nastane, kadar delodajalec za delo, ki ima vse značilnosti redne zaposlitve, uporablja drugo pogodbeno obliko. Inšpektorat Republike Slovenije za delo opozarja, da je treba pri presoji upoštevati dejansko naravo dela, ne zgolj naziva pogodbe. Če oseba osebno in nepretrgano opravlja delo za plačilo ter je vključena v organiziran delovni proces delodajalca in dela po njegovih navodilih ter pod njegovim nadzorom, so lahko izpolnjeni elementi delovnega razmerja. V takem primeru civilna pogodba ni ustrezna podlaga za delo.
Kdo nosi tveganje?
Zagovorniki prožnejših oblik dela poudarjajo, da lahko te ljudem omogočajo več samostojnosti, lažje usklajevanje obveznosti in sodelovanje z več naročniki. Toda prožnost ni enaka za vse. Nekdo, ki lahko izbira projekte in se pogaja o ceni svojega dela, ima bistveno drugačen položaj od posameznika, ki mora sprejeti skoraj vsako naročilo, da lahko plača položnice.
Zato vprašanje socialne varnosti ni povezano zgolj s pravno obliko dela, temveč tudi z dejanskimi razmerami na trgu. Če posameznik nima dovolj stabilnih prihodkov, si težje zagotovi finančno rezervo za bolezen, dopust ali obdobje brez naročil.
Potrebni so učinkovitejši ukrepi
Za izboljšanje položaja prekarnih delavcev so pomembni učinkovitejši nadzor nad prikritimi delovnimi razmerji, boljša informiranost o pravicah ter ustrezno urejena socialna zavarovanja. Gibanje za dostojno delo in socialno družbo med možnimi ukrepi izpostavlja tudi minimalne urne postavke za atipične oblike dela in boljšo ureditev bolniškega nadomestila za samozaposlene.
Pomembno vlogo ima tudi država, ki mora zagotoviti, da prožnejše oblike dela ne postanejo način za izogibanje delovnopravnim obveznostim.
Prekarno delo samo po sebi ne pomeni, da je vsak posameznik brez socialne zaščite. Toda pri ljudeh z nestabilnimi prihodki in šibkim položajem pri pogajanjih lahko bolezen, izguba naročnika ali daljše obdobje brez dela hitro povzročijo finančne težave. Zato ostaja ključno vprašanje, kako zagotoviti, da socialna varnost ne bo odvisna predvsem od tega, ali si posameznik lahko privošči, da nekaj časa ne dela.
