Propaganda danes ni več nujno plakat s političnim voditeljem in velikim sloganom. Lahko je 30-sekundni TikTok, prizor v filmu, video influencerja ali fotografija, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Prav zato je danes težje prepoznati, kdaj gledamo informacijo in kdaj poskus vplivanja na naše mišljenje.
George Orwell je v romanu 1984 zapisal: »The Party told you to reject the evidence of your eyes and ears. It was their final, most essential command.« Slovenski prevod bi lahko povzeli kot:
»Partija ti je ukazala, da zavrneš dokaze svojih oči in ušes. To je bil njen zadnji in najpomembnejši ukaz.«
Orwellov stavek je danes nenavadno aktualen, vendar je pomembno, da ga ne razumemo samo kot opozorilo pred državno oblastjo. Manipulacija lahko prihaja od vlade, politične stranke, medija, podjetja, influencerja ali anonimnega uporabnika.
Propaganda ni nujno laž
Prvi problem je, da propaganda ni vedno sestavljena iz popolnoma izmišljenih informacij. Politično komuniciranje lahko uporablja resnične podatke, vendar jih izbere, poudari in predstavi tako, da občinstvo pripelje do določenega zaključka.
Strokovnjaki za propagando zato opozarjajo na tehnike, kot so čustveno nabite oznake za politične nasprotnike, sklicevanje na domnevno večino, prikazovanje »navadnih ljudi«, selektivna izbira podatkov in povezovanje političnega sporočila z nacionalizmom, patriotizmom ali drugimi pozitivnimi simboli.
Kadar želimo prepoznati propagando je nujno da se vprašamo: Kdo ima od tega korist?
Evropska komisija med pogostimi tehnikami manipulacije izpostavlja prav igranje na čustva, izposojanje kredibilnosti, spreminjanje ali generiranje fotografij in videoposnetkov, odstranjevanje konteksta ter ustvarjanje tolikšne količine nasprotujočih si informacij, da ljudje na koncu ne zaupajo več nobenemu viru.
Ko propaganda pride na filmsko platno
Film je še posebej učinkovito propagandno sredstvo, ker gledalcu ne ponuja samo argumenta. Ponudi mu podobo, glasbo, junaka, negativca in čustveni odziv.
Propaganda v filmih ni nujno očitna. Ameriški film Top Gun je denimo nastal ob pomembnem sodelovanju ameriške mornarice, ki je filmski ekipi omogočila dostop do vojaških letal in letalonosilk. Po navedbah Smithsonianovega National Museum of American History je bila vojska pri več hollywoodskih filmih neposredno vključena v produkcijo, pri Top Gunu pa so se ob projekcijah pojavljale tudi rekrutacijske aktivnosti.
(Vsak film, pri katerem sodeluje vojska, ni absolutno »propaganda«.)
Smiselno pa se he vprašati: Kdo je financiral produkcijo? Kdo je omogočil snemanje? Kaj je bilo prikazano in česa film ni pokazal?
TikTok je lahko politični plakat nove generacije
Na družbenih omrežjih je propaganda še težje prepoznavna, ker pogosto ni videti kot politično sporočilo.
Video lahko začne z receptom, šalo ali osebno zgodbo, nato pa se neopazno premakne k političnemu sporočilu. Influencer lahko reče, da »samo izraža svoje mnenje«, vendar ima hkrati plačano sodelovanje, povezavo s politično organizacijo ali drug interes.
Pri influencerjih je zato vredno preveriti:
- Ali je vsebina označena kot oglas ali sponzorirana vsebina?
- Kdo plačuje ustvarjalca?
- Ali influencer predstavlja dejstva ali osebno interpretacijo?
- Ali pokaže tudi argumente druge strani?
- Ali uporablja zelo močne izraze, kot so »vsi vedo«, »mediji skrivajo«, »nihče vam ne bo povedal«?
- Ali vas poskuša predvsem razjeziti ali prestrašiti?
- Ali je mogoče njegove trditve preveriti v primarnem viru?
Evropska komisija je pri pregledu objav influencerjev ugotovila, da je 97 odstotkov pregledanih influencerjev objavljalo komercialne vsebine, vendar jih je le približno petina takšne vsebine sistematično označevala kot oglaševanje.
Če influencer govori o politiki ni dovolj, da jim osebno zaupamo.
Umetna inteligenca je problem še povečala
Pri propagandi prihodnosti morda sploh ne bomo več vedeli, ali gledamo resničen dogodek.
Leta 2024 je bil v Sloveniji objavljen lažni videoposnetek, v katerem sta bila z umetno inteligenco ponarejena obraz in glas predsednika vlade Roberta Goloba. Pojavila se je tudi lažna spletna stran, ki je posnemala državni portal GOV.SI.
Danes zato »videl sem na videu« ni več dovolj močan dokaz.
Od 2. avgusta 2026 se v Evropski uniji uporabljajo določbe člena 50 akta o umetni inteligenci, ki uvajajo dodatne zahteve glede preglednosti AI-vsebin. Med drugim morajo biti deepfake vsebine razkrite, za določene AI-generirane vsebine o zadevah javnega interesa pa veljajo zahteve po jasnem označevanju.
Pet vprašanj, preden nekaj deliš
Eden izmed pogostih rezultatov propagande je, da se odličimo, da ne verjamemo ničemur. Če ljudje začnejo verjeti, da je vse laž, postane nemogoče razlikovati med preverjenim dejstvom in izmišljotino.
Namesto tega si lahko pred deljenjem zastavimo pet vprašanj:
- Kdo to pravi?
Poiščimo avtorja, organizacijo, financiranje in izvor vsebine. - Od kod prihaja informacija?
Če članek navaja raziskavo, poiščimo izvirno raziskavo. Če navaja politika, preverimo njegov celoten citat. Če navaja statistiko, poiščimo podatkovno zbirko. - Kaj manjka?
Ali je prikazana samo ena stran zgodbe? Ali je izpuščen podatek, ki bi spremenil zaključek? - Kakšno čustvo želi vsebina sprožiti?
Strah, bes, gnus in občutek ogroženosti pogosto povečajo pripravljenost ljudi, da vsebino delijo, še preden jo preverijo. - Ali isto informacijo potrjujejo neodvisni viri?
Če je neka velika novica objavljena samo na enem anonimnem portalu ali enem TikTok profilu, je to razlog za dodatno preverjanje, ne za takojšnje deljenje.
Največja nevarnost je več kot le, da bomo verjeli eni laži
Večji problem je lahko okolje, v katerem človek vsak dan prejme toliko različnih, čustveno nabitih in med seboj nasprotujočih si informacij, da se mu preverjanje resnice začne zdeti nesmiselno.
Takrat propaganda sploh ne potrebuje več tega, da verjamemo določeni politični zgodbi.
Dovolj je, da ne verjamemo več ničemur.
V svetu, kjer lahko umetna inteligenca v nekaj sekundah ustvari skoraj vse, postaja najpomembnejša politična veščina morda precej manj spektakularna: ustaviti se, preveriti vir in šele nato verjeti.
