Preden so duhovi postali tema filmov, serij in strašljivih zgodb, so ljudje o njihovih prikazovanjih pisali precej bolj resno. Eden takšnih primerov se je v 17. stoletju zgodil v Radečah.
Prve pisne zgodbe o duhovih
Ljudje so že stoletja pripovedovali o pokojnikih, ki naj bi se vračali med žive, o nenavadnih zvokih v gradovih in o prikazovanjih, za katera niso našli razumne razlage. Eden najzanimivejših in tudi zelo zgodaj dokumentiranih primerov na Slovenskem vodi v Radeče, na graščino Novi Dvor.
Dogajanje je bilo tako nenavadno, da o njem ni ostala le ljudska pripoved. O skrivnostnih dogodkih je pisal tudi Janez Vajkard Valvasor, eden najpomembnejših kronistov 17. stoletja.
Duh pokojne grajske gospe
Zgodba sega v januar leta 1684, ko naj bi se na graščini Novi Dvor pri Radečah začeli dogajati nenavadni dogodki. Kot poroča portal Outsider, naj bi se med 15. in 25. januarjem tam prikazoval duh nekdanje grajske gospodarice Marije Elizabete pl. Gallenberg, ki je bila takrat že približno dve desetletji mrtva.
Prva naj bi ga opazila grajska kuharica Ana, vendar so se nenavadna prikazovanja in dogodki nadaljevali ter prestrašili tudi drugo služinčad, lokalne duhovnike in celo grajskega gospoda, nečaka pokojne plemkinje Sigmunda Viljema barona Cečkerja. Dogajanje je postalo tako resno, da ga niso mogli več preprosto odpraviti kot govorice med služinčadjo.
Primer je preiskovala posebna komisija
Nekaj mesecev po dogodkih je ljubljanska škofija na Novi Dvor poslala posebno komisijo. Njena naloga je bila precej nenavadna, saj so morali ugotoviti, ali se je na gradu res dogajalo kaj nadnaravnega ali pa je šlo zgolj za prevaro. Preiskava sprva niti ni kazala v smeri duhov. Pojavili so se sumi, da bi lahko bila v ozadju kuharica Ana, dvomi pa so leteli tudi na nekatere hlapce, ki naj bi z domnevnim duhom strašili grajska dekleta.
Trideset maš za pokojno
Komisija na koncu ni sprejela jasne uradne razsodbe, ki bi dokončno potrdila ali zavrnila nadnaravno razlago. Zadevo so očitno želeli čim bolj neopazno zaključiti. Toda obstajala je ena rešitev, po kateri naj bi se prikazovanje vendarle končalo. Pred oltarjem sv. Antona Padovanskega so dali brati kar trideset maš za dušo pokojne Marije Elizabete. Po pripovedi naj bi bila prav to zahteva pokojne grajske gospe, ki naj bi si za svojega posrednika izbrala kuharico Ano. Po opravljenih mašah naj bi duh prebivalce graščine prenehal nadlegovati.
Duhovi, ki so ostali v slovenskih gradovih
Radeče pa niso edini slovenski kraj, kjer so se skozi stoletja ohranile zgodbe o prikazovanjih. Gradovi so bili zaradi svoje zgodovine, odmaknjenosti in številnih legend skoraj idealno okolje za nastanek takšnih pripovedi. V ljudskih zgodbah se pogosto pojavljajo graščaki, ki naj bi bili zaradi krivic, pohlepa ali drugih dejanj po smrti obsojeni na večno tavanje. Nekateri naj bi čuvali zaklade, drugi pa se vračali na kraje, kjer so živeli.
Na gradu Mokrice naj bi se tako na god svete Barbare po dvorišču pojavila topovska krogla, ki naj bi trikrat obkrožila grajski vodnjak. Zgodba jo povezuje z nekdanjo grajsko gospodarico, ki je domnevno zaradi neuslišane ljubezni skočila z grajskega stolpa.
Ko so lobanje še “odgovarjale”
Še bolj nenavadna je zgodba iz Rajhenburga v Brestanici. Po ljudskem izročilu naj bi tam nekoč živela brata, ki sta se med seboj tako sovražila, da sta se nekega dne istočasno zagledala skozi okni in drug proti drugemu ustrelila.
Njuni prestreljeni lobanji naj bi pozneje hranili v posebni sobi na zgornjem gradu. Ko so ju obrnili drugo proti drugi, naj bi se v prostoru začelo šumenje in prasketanje, kar naj bi pomenilo, da njuno sovraštvo po smrti še ni ugasnilo. Takšne zgodbe danes razumemo predvsem kot del ljudskega izročila, v preteklosti pa so jih ljudje pogosto doživljali precej bolj resno.
Grad, kjer se ponoči pojavi črna kočija
Med najbolj filmskimi slovenskimi zgodbami je zagotovo tista o gradu Luknja pri Novem mestu. Grad stoji na precej odmaknjenem območju nad izvirom Prečne, njegova lega med gozdovi in skalami pa je že sama po sebi dovolj skrivnostna.
Po pripovedovanju naj bi se po poti med nekdanjim gradom in pristavo ponoči vozila velika črna kočija, v kateri naj bi bil brezglavi duh nekdanjega lastnika Jelovška pl. Fichtenaua. Tudi ta zgodba se je skozi čas ohranila kot del lokalnega izročila.
Zakaj imajo gradovi toliko duhov?
Mogoče ni naključje, da so se zgodbe o duhovih tako pogosto naselile prav v gradovih. To so bili prostori, kjer so se stoletja prepletali življenje plemstva, bolezni, smrti, nasilje, družinski spori in skrivnosti. Ko so se gradovi praznili in propadali, so se resnični dogodki počasi spreminjali v pripovedi.
Pri zgodbi iz Radeč je zanimivo predvsem to, da ni ostala zgolj pri ustnem izročilu. O njej je pisal Valvasor, dogajanje pa je bilo celo predmet cerkvene preiskave. Prav zato je primer iz leta 1684 eden najbolj zanimivih zgodnjih zapisov o domnevnem strašenju na Slovenskem.
Preberite še: Ko kamni govorijo: slovenski gradovi z največ legendami
