Vlada želi z novelo zakona o varstvu javnega reda in miru uvesti obvezno prepoznavnost obrazov na javnih krajih. Toda medtem ko se predlog predstavlja kot ukrep za zagotavljanje javne varnosti, odpira bistveno širše vprašanje: kje se konča pristojnost države za zagotavljanje varnosti in kje se začne poseganje v osebno svobodo, versko prepričanje in pravico posameznika do lastne identitete?
Globe od 200 do 5000 evrov
Vlada je 5. novembra 2026 potrdila predlog novele Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki predvideva, da morajo biti obrazi posameznikov na javnih krajih razkriti do te mere, da so prepoznavne njihove obrazne poteze. Za kršitve predlagajo globe od 200 do 600 evrov, v primeru nasilnega ravnanja pa od 1500 do 5000 evrov. Predlog naj bi državni zbor obravnaval po skrajšanem postopku.
Ministrstvo poudarja, da novela ne prepoveduje posameznih oblačil ali oblik izražanja identitete, temveč zgolj zakrivanje obraza, ki onemogoča prepoznavanje. Toda prav v tej razlagi se skriva pomembna težava: če država posamezniku prepove določeno obliko oblačenja, ki je zanj lahko izraz verskega prepričanja, osebne identitete ali življenjske filozofije, ne more preprosto trditi, da v njegovo izražanje ne posega.
Verski razlog ni med izjemami
Še posebej problematično je, da med predlaganimi izjemami najdemo zdravstvene in poklicne razloge, športne dejavnosti ter umetniške, kulturne in tradicionalne prireditve, ne pa tudi izrecno verskega prepričanja. S tem se odpira vprašanje, zakaj je zakrivanje obraza sprejemljivo, kadar ga narekuje določena družbena dejavnost, ne pa nujno tudi takrat, ko ga narekuje osebna vest.
Verska svoboda ni pravica, ki velja samo za večino
Slovenska ustava je glede tega vprašanja precej jasna. 41. člen določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev svobodno tako v zasebnem kot javnem življenju. Sedmi člen dodatno določa ločenost države in verskih skupnosti ter enakopravnost verskih skupnosti. To pomeni, da država ne sme privilegirati ene verske ali ideološke usmeritve na račun druge.
Pomembno je razumeti, da verska svoboda ni omejena na obiskovanje verskih objektov, molitev ali praznovanje verskih praznikov. Zajema tudi zunanje izražanje prepričanja, med drugim nošenje verskih oblačil in simbolov. To izrecno pojasnjuje tudi slovenska vlada na svoji uradni strani o verski svobodi.
Zato je treba razlikovati med hidžabom, ki pokriva lase, vendar pušča obraz odkrit, in nikabom oziroma burko, pri katerih je obraz deloma ali v celoti zakrit. Predlagana novela ne pomeni prepovedi vseh oblik muslimanskega pokrivanja glave. Njene neposredne posledice bi bile predvsem za posameznice, ki iz verskih ali drugih osebnih razlogov zakrivajo obraz.
Toda tudi če je prizadetih posameznic malo, to ne pomeni, da je vprašanje nepomembno. Človekove pravice niso odvisne od tega, koliko ljudi jih uveljavlja, niti od tega, ali večini njihova življenjska izbira ustreza.
Kaj to pomeni v resničnem življenju za resnične posameznike?
Predstavljajmo si žensko, ki se odloči, da bo zaradi svojega verskega prepričanja nosila nikab. V javnosti ne povzroča nasilja, ne ogroža drugih in ne ovira nikogar pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti. Gre na sprehod, v trgovino, na avtobus ali po otroka v vrtec. Po predlagani ureditvi bi se lahko znašla pred izbiro: razkriti obraz proti svojemu prepričanju ali tvegati globo.
Koliko svobode posamezniku ostane, ko država začne določati, katere oblike njegovega osebnega in verskega izražanja so sprejemljive v javnosti?
In tu se pojavi še eno pomembno vprašanje: zakaj bi morala biti verska praksa manj legitimna izjema od zakrivanja obraza kot umetniška ali tradicionalna dejavnost? Če lahko posameznik zakrije obraz zaradi kostuma na kulturni prireditvi, zakaj ne bi smel tega storiti zaradi prepričanja, ki je zanj bistveno za njegovo identiteto?
Koga takšna ureditev najbolj prizadene?
Posledic ni smiselno presojati zgolj na podlagi tega, koliko ljudi v Sloveniji nosi nikab ali burko. Pomembno je tudi, kdo nosi breme ukrepa in kakšne so njegove širše družbene posledice.
Najbolj neposredno bi bile prizadete ženske, ki nosijo oblačila, pri katerih je obraz zakrit. To je pomembno tudi z vidika spola: versko pokrivanje obraza je v evropskem kontekstu povezano predvsem z ženskami, zato bi bila posledica splošne prepovedi neenakomerno porazdeljena.
Podatki Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) iz poročila Being Muslim in the EU, objavljenega leta 2024, kažejo, da so muslimanke, ki v javnosti nosijo verska oblačila, že zdaj izpostavljene večji diskriminaciji in nadlegovanju. Med pomembnejšimi ugotovitvami raziskave, ki je zajela skoraj 10.000 muslimanov v 13 državah EU, so: 57 odstotkov muslimank nosi tradicionalna ali verska oblačila vsaj občasno v javnosti, v primerjavi s 26 odstotki muslimanskih moških; 27 odstotkov muslimank, ki nosijo verska oblačila, je doživelo nadlegovanje, v primerjavi s 16 odstotki tistih, ki jih ne nosijo; 58 odstotkov mladih muslimank, starih od 16 do 24 let, ki nosijo verska oblačila, je v petih letih pred raziskavo doživelo diskriminacijo pri iskanju zaposlitve, med njihovimi vrstnicami, ki verskih oblačil ne nosijo, pa je bil delež 38 odstotkov. Zaposlenost muslimank, ki nosijo verska oblačila, je znašala 46 odstotkov, med tistimi, ki jih ne nosijo, pa 61 odstotkov.
Kaj te številke dejansko pomenijo?
Predstavljajmo si mlado muslimanko, ki išče prvo zaposlitev. Že zdaj se lahko srečuje s predsodki zaradi svojega imena, porekla ali verskega oblačenja. Če se zaradi zakonske omejitve ne more svobodno oblačiti niti v javnosti, se njena možnost sodelovanja v družbi ne poveča. Nasprotno, država ji postavi dodatno oviro.
Še bolj problematično bi bilo, če bi zaradi takšne ureditve posameznice začele omejevati svoje gibanje zunaj doma, se izogibati javnim ustanovam ali opustile dejavnosti, pri katerih bi morale izbirati med svojim prepričanjem in zakonsko dopustnim ravnanjem.
Če je namen javne politike večja vključenost posameznic v družbo, je treba preveriti, ali ukrep dejansko omogoča njihovo sodelovanje ali jih v praksi potiska iz javnega prostora.
Varnost kot opravičilo za omejevanje svobode?
Seveda je legitimno vprašanje, kako lahko policija preveri identiteto posameznika, kadar je njegov obraz zakrit. Nihče ne oporeka temu, da mora imeti policija možnost preveriti identiteto osebe v okoliščinah, ko za to obstajajo zakonski razlogi. Prav tako ni sporno, da je zakrivanje obraza lahko uporabljeno za prikrivanje identitete pri nasilnih dejanjih, vandalizmu ali drugih kaznivih ravnanjih.
Toda vprašanje je, ali je zaradi tega upravičeno uvesti splošno obveznost razkrivanja obraza za vse ljudi na vseh javnih krajih.
Obstaja bistvena razlika med tem, da policist od posameznika v konkretni situaciji zahteva začasno razkritje obraza zaradi preverjanja identitete, in tem, da država vsem vnaprej določi, kako se morajo pojavljati v javnosti. Prvo je mogoče utemeljevati s konkretnimi varnostnimi potrebami. Drugo zahteva bistveno širšo obrazložitev.
Če nekdo zakriva obraz med nasilnim protestom, je treba njegovo ravnanje presojati v kontekstu konkretnih okoliščin. Če nekdo zakriva obraz med običajnim sprehodom po mestu, pa zgolj njegovo oblačilo še ne dokazuje nevarnosti za javni red in mir.
Bomo aretirali tudi kurente?
Prav tako se postavlja vprašanje sorazmernosti kazni. Za samo zakrivanje obraza je predlagana globa do 600 evrov, medtem ko bi bilo treba razlikovati med posameznikom, ki zaradi verskega prepričanja nosi nikab, in posameznikom, ki zakrivanje uporablja kot del nasilnega ravnanja. Čeprav predlog za nasilna ravnanja predvideva višje kazni, je treba preprečiti, da bi se že samo izražanje osebnega prepričanja obravnavalo kot prekršek.
Evropska sodna praksa sicer kaže, da vprašanje zakrivanja obraza ni pravno enoznačno. Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru S.A.S. proti Franciji leta 2014 presojalo francosko prepoved zakrivanja obraza na javnih krajih in je ni razglasilo za kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Francoska država se je med drugim sklicevala na koncept skupnega življenja v družbi. Toda sodba ni pomenila splošnega dovoljenja državam, da poljubno omejujejo versko izražanje. Šlo je za presojo konkretnega zakona, njegovih razlogov in prostora, ki ga imajo države pri takšnem urejanju.
To je pomembno, saj je treba razpravo voditi na podlagi konkretnih varnostnih potreb, ne na podlagi predpostavke, da je drugačen videz sam po sebi grožnja.
Sekularna država ne pomeni države, ki nadzoruje vero
Slovenija je ustavno opredeljena kot država, v kateri so verske skupnosti ločene od države. Toda sekularnost ne pomeni, da mora religija izginiti iz javnega prostora. Pomeni, da država ne sme biti podrejena nobeni religiji in da mora zagotavljati enako svobodo posameznikom različnih prepričanj.
To vključuje kristjane, muslimane, jude, pripadnike drugih religij, ateiste in agnostike.
Tudi sama ne pripadam nobeni religiji in ne potrebujem verskega prepričanja, da bi razumela, zakaj mora imeti posameznik pravico do njegovega izražanja. Svoboda veroizpovedi nima pravega pomena, če velja samo za prepričanja, ki so všeč večini.
Če lahko kristjanka v javnosti nosi križ, če lahko duhovnik nosi versko oblačilo in če lahko posameznik javno izraža svojo pripadnost verski skupnosti, mora država enako resno obravnavati tudi pravico muslimanke do izražanja njenega prepričanja. To ne pomeni, da mora država podpirati določeno versko prakso. Pomeni, da je ne sme omejevati brez ustavno dopustnega, legitimnega in sorazmernega razloga.
Enako velja za ateiste. Nihče nas ne more prisiliti k verskemu življenju, prav tako pa ne bi smeli zahtevati, da se drugi odpovejo svojemu, samo zato, ker se z njim ne strinjamo.
Država ni poklicana, da odloča, katera religija je dovolj sprejemljiva, katera oblika verskega izražanja je dovolj moderna in katera oblačila ustrezajo predstavi večine o življenju v demokratični družbi.
Selektivne izjeme odpirajo vprašanje enakopravnosti
Posebno pozornost si zasluži seznam izjem. Predlog dopušča zakrivanje obraza zaradi zdravstvenih ali poklicnih razlogov, športne dejavnosti ter umetniških, kulturnih in tradicionalnih prireditev.
Razumljivo je, da mora zakon dopuščati izjeme. Zdravstvene maske, zaščitna oprema, motoristične čelade in kostumi so del vsakdanjega življenja. Toda zakaj verski razlog ni izrecno naveden?
Če je namen zakona zagotavljanje prepoznavnosti, bi bilo mogoče vprašanje preverjanja identitete urediti tudi z manj omejujočimi možnostmi. Posameznica bi lahko obraz začasno razkrila pooblaščeni osebi, denimo policistki, v zasebnem prostoru in ob spoštovanju njene zasebnosti. Takšna rešitev bi omogočila preverjanje identitete, ne da bi od posameznice zahtevala trajno odpoved verski praksi v javnosti.
Prav tako bi morala vlada pred sprejetjem takšne ureditve predstaviti konkretne podatke: koliko varnostnih incidentov je povezanih z zakrivanjem obraza, kako pogosto obstoječa pooblastila policije ne zadostujejo in zakaj blažji ukrepi ne bi bili učinkoviti.
Brez takšne obrazložitve ostaja vprašanje, ali je splošna prepoved res odgovor na dokazano varnostno težavo ali pa gre za poseg, katerega posledice bodo nesorazmerno občutili pripadniki verskih manjšin.
Demokracija se ne meri po tem, koliko svobode ima večina
Pri podobnih zakonodajnih predlogih je najlažje govoriti o varnosti, redu in skupnih vrednotah. Te besede imajo veliko politično težo, vendar same po sebi še ne upravičujejo poseganja v temeljne pravice.
Pravice posameznika so najpomembnejše takrat, ko se nanašajo na ljudi, katerih življenjskih odločitev večina ne razume ali z njimi ne soglaša. Če bi svoboda veljala samo za tiste, ki živijo v skladu s pričakovanji večine, ne bi več govorili o svobodni družbi, temveč o družbi, v kateri je sprejemljivost posameznika odvisna od njegove prilagodljivosti.
Predlagana novela zato odpira precej več kot vprašanje zakrivanja obraza. Odpira vprašanje odnosa države do zasebnosti, verske svobode in osebne avtonomije. Poseg v način oblačenja je namreč tudi poseg v intimno življenje posameznika, še posebej kadar je oblačenje neposredno povezano z njegovim prepričanjem.
Država lahko zahteva spoštovanje zakonov, ne more pa pričakovati, da bodo vsi njeni prebivalci enako razmišljali, verovali ali se oblačili.
Če želimo živeti v demokraciji, moramo sprejeti tudi dejstvo, da javni prostor pripada ljudem različnih identitet, prepričanj in življenjskih praks. Ni treba, da nam je njihova izbira všeč. Ni se nam treba z njo strinjati. Toda nestrinjanje večine ne more biti zadosten razlog za omejevanje pravic manjšine.
Vprašanje, ki bi si ga morala vlada zastaviti pred sprejetjem takšnega zakona, zato ni zgolj, kako zagotoviti, da bodo obrazi vseh ljudi prepoznavni. Vprašati bi se morala tudi, koliko svobode je pripravljena odvzeti posamezniku v imenu varnosti in ali je dokazala, da je takšen poseg sploh potreben.
Demokratična država namreč ne bi smela zahtevati, da se posameznik odpove delu svoje identitete, da bi lahko enakovredno sodeloval v družbi.
