Planinstvo je že več kot 130 let pomemben del slovenskega prostora, kulture in vsakdanjega življenja. Od ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893 se je razvilo v eno najbolj množičnih dejavnosti v Sloveniji, povezano ne le z obiskovanjem gora, temveč tudi s prostovoljstvom, prenašanjem znanja, skrbjo za planinske poti in koče ter odnosom do narave. Zaradi svoje zgodovinske kontinuitete in pomena je bilo prepoznano kot pomemben del slovenske nesnovne kulturne dediščine.
Od društva do tradicije
Začetki organiziranega planinstva na Slovenskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 je bila pomembna tako za razvoj organiziranega obiskovanja gora kot tudi za kulturno in narodno uveljavljanje Slovencev v alpskem prostoru. Gradnja planinskih koč, označevanje poti in poimenovanje gorskega sveta v slovenskem jeziku so pomagali utrjevati slovensko prisotnost v gorah.
Posebno mesto v tej zgodbi ima Aljažev stolp na Triglavu, ki je skozi desetletja postal eden najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega gorskega sveta. Planinstvo se je v 20. in 21. stoletju kljub družbenim spremembam ohranilo kot množična in izrazito prostovoljska dejavnost.
Več kot hoja v gore
Planinstvo danes zajema veliko več kot zgolj vzpone na gorske vrhove. Vanj sodijo planinska društva in koče, urejanje ter označevanje poti, vodništvo, planinska vzgoja, tabori in številne druge dejavnosti, povezane z življenjem v gorah. Pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje več kot 300 društev z več kot 60.000 člani, v gore pa se odpravljajo tudi številni ljudje, ki niso vključeni v organizirano planinstvo.
Pomemben del tradicije je tudi prostovoljstvo. Markacisti skrbijo za planinske poti, prostovoljci pomagajo pri vzdrževanju koč, mentorji in vodniki pa znanje o varnem gibanju v gorah prenašajo na mlajše generacije. S tem se poleg praktičnih veščin ohranjajo tudi vrednote sodelovanja, odgovornosti, medsebojne pomoči in spoštovanja narave.
Znanje se prenaša naprej
Planinska kultura ima izrazito vzgojno in medgeneracijsko vlogo. Otroci in mladostniki se z gorami srečujejo prek planinskih krožkov, mladinskih odsekov in taborov, znanje pa pridobivajo tudi od izkušenih planincev. Pomembni so orientacija, varna hoja, poznavanje gorskega okolja in odgovoren odnos do narave.
Del tradicije predstavlja tudi Knafelčeva markacija, s katero je označena slovenska mreža planinskih poti.
Planinska zveza Slovenije je Knafelčevo markacijo posvojila, pred leti pa jo je tudi zaščitila kot blagovno znamko. Torej se v Republiki Slovenije sme uporabljati le na poteh, ki jih je potrdila PZS. Za vse te poti, okrog 10000 km jih je, skrbijo prizadevni markacisti v Planinskih društvih širom države,
poroča Planinsko društvo Ruše.
Svoje mesto ima tudi Slovenska planinska pot, ki povezuje številne slovenske vrhove, koče in druge naravne znamenitosti. Prične se v Mariboru in konča na Debelem rtiču, velja pa za eno najbolj priljubljenih veznih planinskih poti v Sloveniji ter eno najstarejših v Evropi in na svetu.
Gore kot del identitete
Planinstvo ima v Sloveniji tudi močan kulturni in identitetni pomen. Gore so pomembno sooblikovale odnos Slovencev do prostora in narave, Triglav pa je skozi čas postal eden osrednjih simbolov slovenskega naroda in države. Ta tradicija se ne kaže le v obiskovanju gora, ampak tudi v razvoju vodništva, gorskega reševanja in gorskega turizma. Pomemben del planinske kulture predstavljajo tudi literatura, fotografija, filmi in Planinski vestnik, ki izhaja že od leta 1895.
Dediščina, ki ostaja živa
Posebnost planinstva je, da ne gre le za tradicijo, ki bi obstajala zgolj v zgodovinskih zapisih. Še danes jo soustvarjajo planinci, vodniki, markacisti, oskrbniki koč, mentorji in številni drugi prostovoljci. Prav množičnost, več kot stoletna kontinuiteta, prostovoljski značaj, prenos znanja med generacijami ter povezanost s slovensko kulturno identiteto dajejo planinstvu posebno mesto med oblikami slovenske nesnovne kulturne dediščine.
