Danes si težko predstavljamo, da je lahko način preživetja, ki je nekoč narekoval vsakdan številnih družin, preživel več stoletij. A prav to se je zgodilo v Bohinju, kjer ima planšarstvo korenine vse do 13. stoletja.
Bohinj kot središče planšarstva
Planšarstvo je način življenja, ki je skozi stoletja pomembno zaznamoval slovensko podeželje. Selitve živine na pašnike, vsakodnevna skrb za črede, molža in predelava mleka so bili nekoč del običajnega življenja številnih kmetov. Čeprav je danes takšnega načina gospodarjenja precej manj, tradicija ni izginila. Ponekod se še vedno ohranjajo tako znanje kot tudi običaji, povezani s planšarstvom.
Bohinj je bil stoletja najmočnejše planšarsko središče na Slovenskem. Tu se je razvilo intenzivno planšarstvo, povezano predvsem z mlekarstvom in predelavo mleka.
Planšarji so se s čredami krav iz doline začeli odpravljati na pašo med majem in sredino junija. Pri tem niso takoj odšli na najvišje pašnike, temveč so se premikali postopoma, skladno z razpoložljivo pašo. Najprej so uporabljali nižje pašnike, pozneje pa so se z živino odpravili višje. Jeseni je sledila vrnitev v dolino, prav tako po posameznih stopnjah. Takšno gospodarjenje je zahtevalo dobro organizacijo in poznavanje okolja. Od razpoložljive paše je bilo namreč odvisno, kdaj in kam se bo živina preselila.
Iz mleka je nastal pomemben vir zaslužka
Pomemben trenutek za razvoj bohinjskega planšarstva je bilo leto 1873. Takrat so uvedli organizirano zadružno sirarstvo in začeli izdelovati sir po švicarskem načinu. Pri tem je imel velike zasluge Janez Mesar, tedanji župnik v Bohinjski Bistrici.
Sirarstvo je kmalu dobilo tudi gospodarski pomen. Trgovina z bohinjskim sirom je zacvetela in domačinom prinašala pomemben vir zaslužka. Predelava mleka tako ni bila zgolj del vsakodnevnega dela na planinah, ampak je postala tudi pomembna gospodarska dejavnost. Za izdelavo mlečnih izdelkov so uporabljali različna tradicionalna orodja in pripomočke. Med njimi so bile posode za mleko, pinje za izdelovanje masla, sirarsko orodje in veliki kotli. Nekateri od teh predmetov so danes ohranjeni kot del muzejske dediščine.
Kako je bilo videti življenje planšarjev?
Planšarski dan je bil tesno povezan z živino. Delo se je začelo zgodaj, saj je bilo treba poskrbeti tudi za čredo, molžo in predelavo mleka. Ob selitvah so planšarji s seboj nosili tudi številne potrebščine. Za ta namen so uporabljali velike “majerske” krošnje, v katere so spravili opremo, potrebno za življenje in delo na planini.
Ohranili so se tudi tradicionalni planšarski stanovi. Na nekaterih višjih pašnikih so značilni manjši leseni stanovi, ki združujejo prostor za živino in bivališče za planšarja. Takšne stavbe danes predstavljajo pomemben del kulturne dediščine, hkrati pa so spomin na način življenja, ki se je prilagodil razmeram na pašnikih.
Planina Laz tradicijo ohranja še danes
Med primeri, kjer planšarstvo še vedno živi, je (manj znana) planina Laz. Tam se je ohranila okrnjena oblika večstopenjske paše, živina pa se med sezono premika med vaškimi pašniki in planino. Danes se na planini poleti pase do približno 20 glav goveda in do 30 koz. Od leta 2015 tam pasejo tudi prašiče. Ti so bili del življenja na planini že v preteklosti, vendar je bil njihov pregon nekoč precej zahtevnejši in je lahko trajal tudi dva dni.
Živina se večinoma prosto pase. Krave molznice se zaradi molže dvakrat na dan zaprejo v ogrado, mleko pa nato predelajo v skupni sirarni. Iz njega nastajajo bohinjski planšarski sir, albuminska skuta in maslo.
Pastirska tradicija živi tudi na Veliki planini
Podobno se je pastirska tradicija ohranila tudi na Veliki planini, kjer je še danes mogoče videti značilne pastirske koče in spoznati način življenja, ki se je oblikoval skozi stoletja. Pastirji tam še vedno skrbijo za živino, obiskovalci pa lahko spoznajo njihovo vsakodnevno delo in tradicionalno pripravo mlečnih izdelkov. Med najbolj prepoznavnimi je trnič, značilen hruškasti sir iz skute, smetane in soli, ki je povezan tudi z zanimivo ljubezensko tradicijo.
Nekoč jih je bilo precej več
Planšarstvo se je skozi desetletja močno spremenilo. Na planini Laz je bilo nekoč precej več živine kot danes. Še okoli leta 1970 je bilo tam šest pastirjev, pred drugo svetovno vojno pa jih je bilo še več.
Danes za živino skrbi precej manj ljudi. Tradicija ni sestavljena le iz starih stavb in predmetov, temveč tudi iz znanja o paši, gospodarjenju, molži in izdelavi mlečnih izdelkov. Delo se tako prenaša iz generacije v generacijo. Pri tem pomagajo tudi družinski člani in drugi, ki del poletja preživijo na planini ter se učijo tradicionalnega načina dela.
Tradicija, ki ni ostala le v muzejih
Planšarstvo danes predstavlja pomemben del kulturne dediščine. Njegova vrednost ni zgolj v spominu na preteklost, ampak tudi v tem, da se posamezni elementi tega načina življenja še vedno izvajajo. Ohranjanje planšarskih objektov, pašnikov, znanja in tradicionalne predelave mleka omogoča, da ta dediščina ostaja živa. Hkrati obiskovalcem približuje način gospodarjenja, ki je bil nekoč povsem običajen, danes pa postaja vse redkejši.
