Prazgodovinska najdba na Krasu razkriva kilometrske lovske strukture iz obdobja po ledeni dobi. Slovenska arheologa, dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik in dr. Tomaž Fabec, sta oktobra minulega leta na Krasu odkrila fascinantne, več kilometrov dolge prazgodovinske strukture za množični lov na divjad. Gre za eno največjih tovrstnih arhitektur v Evropi. Odkritje, ki je bilo objavljeno v prestižni reviji PNAS, postavlja Slovenijo ob bok najdiščem na Bližnjem vzhodu in v Afriki.
Prazgodovinske skupnosti so jih uporabljale za množični lov na divjad
Za boljše razumevanje pomena teh najdišč smo se obrnili neposredno na oba avtorja raziskave, ki sta na terenu odkrila pasti, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale črede divjih živali. To sta dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, izredni profesor na oddelku za arheologijo Filozofke Fakultete Univerze v Ljubljani ter dr. Tomaž Fabec iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Preseganje meja evropske prazgodovine
Dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik nam razloži, da najdbe na Krasu bistveno spreminjajo našo predstavo o tem, kaj so bile prazgodovinske skupnosti v Evropi sposobne načrtovati, graditi in organizirati.
Na Krasu ne gre za posamezne pasti ali naključne kamnite zidove, temveč za obsežne, premišljeno zasnovane lovske sisteme, prave megastrukture, ki so zahtevali skupno delo, znanje o gibanju živali in zelo dobro razumevanje krajine,
nadaljuje dr. Mlekuž Vrhovnik. “Doslej smo takšne monumentalne lovske strukture večinoma povezovali z Bližnjim vzhodom, severno Afriko ali Srednjo Azijo. Najdbe na Krasu kažejo, da je tudi Evropa razvijala primerljive oblike kompleksnega, kolektivnega lova. To pomeni, da moramo evropsko prazgodovino razumeti kot veliko bolj inovativno in povezano, kot smo si jo predstavljali do zdaj,” še pove.
Dr. Tomaž Fabec iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pa ob tem dodaja, da obsežne krajinske strukture kažejo na dolgotrajno in kolektivno delovanje človeških skupnosti v odprti kraški krajini. Takšne najdbe hkrati opozarjajo, da je kraška krajina sama po sebi nosilka kulturne dediščine, ne le posamezna najdišča ali najdbe.
Uganka o času nastanka
Omenili smo že, da najdbe izvirajo iz prazgodovine. Dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik pojasni, da je njihovo starost težko natančno oceniti. “Trenutno lahko zanesljivo rečemo, da so starejše od približno 1500 let pred našim štetjem, torej pred pozno bronasto dobo. Koliko starejše pa so v resnici, še ne vemo.” Zaradi kamnite gradnje bo za določitev starosti potrebnih še več raziskav.
Delitev dela, znanja in plena
Dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik nadaljnje razloži, da tovrstne strukture ni mogla zgraditi majhna, izolirana skupina. Zahtevale so sodelovanje več ljudi, usklajevanje dela skozi čas in verjetno tudi dogovor med različnimi skupnostmi. To kaže, da so bile prazgodovinske skupnosti na Krasu družbeno precej bolj organizirane, kot jih pogosto prikazujemo. Poleg tega lov je lov vključeval delitev dela, znanja in tudi plena. To nakazuje gosto mrežo odnosov, zavezništev in izmenjav, ne le v ekonomskem, ampak tudi v družbenem smislu.
Skrivnosti trajnosti naših prednikov
Dr. Fabec ponazori, da nas takšne strukture opozarjajo, da je današnja krajina rezultat dolgotrajnih in pogosto zelo starih procesov rabe prostora. “Pomenijo pomemben vir znanja o tem, kako so se ljudje v preteklosti prilagajali okolju, ga uporabljali in preoblikovali brez trajne degradacije. Z vidika upravljanja prostora danes to pomeni potrebo po večji občutljivosti do zgodovinskih plasti krajine in po vključevanju arheološkega znanja v prostorsko načrtovanje,” pojasnjuje.
Novi izzivi za varovanje kraške dediščine
Kot še dodaja dr. Tomaž Fabec, gre za prostorsko razsežno dediščino, ki je pogosto slabo vidna na terenu in dolgo niti ni bila prepoznana kot arheološka. “Poseben izziv predstavlja tudi dejstvo, da se tovrstne krajinske strukture raztezajo čez današnje državne meje in so prisotne tudi na italijanski strani Krasa. To odpira vprašanja čezmejnega usklajevanja raziskav, vrednotenja in varstvenih pristopov,” še opozori.
Najzahtevnejši del
Dr. Fabec opozarja, da je proces prepoznavanja, preverjanja in vrednotenja struktur, ki niso klasična arheološka najdišča v tradicionalnem smislu, predstavljal strokovno najzahtevnejši del. Izpostavi še, da je poseben izziv predstavljalo tudi razumevanje teh struktur kot delov širših krajinskih sistemov, ne kot izoliranih objektov.
Lovske strukture – prostor skupnih obredov in praznovanj, ne le preživetja
Dr. Mlekuž Vrhovnik razloži, da lahko te strukture razumemo kot infrastrukturo zbiranja. Ne gre le za tehnično rešitev za ulov živali, temveč za prostorski okvir, ki je omogočal srečevanje večjih skupin ljudi. Lov v takšnem obsegu je nujno presegal raven vsakdanjega preživetja.
Uspešen skupinski lov je pomenil obilje mesa, kar je omogočalo gostije, torej skupne obrede delitve hrane. Gostije pa v prazgodovini niso bile le praznovanja, temveč tudi ključni trenutki družbenega in političnega življenja,
pojasnjuje. “Vključevale so utrjevanje zavezništev, razreševanje napetosti, potrjevanje statusov in vzpostavljanje skupnih pravil. V tem smislu so bile te lovske strukture prostori, kjer se je oblikovala skupnost kot politično telo.”
Zakaj so bile monumentalne strukture tako dolgo spregledane?
Dr. Mlekuž Vrhovnik pojasni, da obstaja več razlogov za dolgoročno spregledanost. “Eden ključnih je, da je evropska krajina bila skozi tisočletja izjemno intenzivno preoblikovana. Kmetovanje, paša, sečnja, gradnja suhozidov ter cest so takšne prazgodovinske strukture postopoma razgrajevali, prestavljali ali pa jih vgradili v mlajše krajinske plasti. Posledično danes pogosto ne vidimo več “objektov”, temveč le komaj zaznavne sledi v reliefu.”
Tehnologija, ki spreminja arheologijo
Kot nadaljuje profesor arheologije dr. Mlekuž Vrhovnik, je ključen preobrat prinesel LiDAR – lasersko snemanje površja. To omogoča, da “odstranimo” vegetacijo in vidimo mikrorelief krajine z izjemno natančnostjo. “Ta tehnologija nam prvič omogoča, da v evropskih, močno preoblikovanih krajinah prepoznamo subtilne, a obsežne prazgodovinske strukture. Šele z LiDAR-jem postane jasno, da to niso naključni ostanki, temveč sistematično zasnovane lovske arhitekture.”
Šele začetek dolgoročnih raziskav
Dr. Tomaž Fabec za konec pojasni, da so tovrstna odkritja šele začetek dolgoročnega raziskovalnega in varstvenega procesa. “Ne prinaša dokončnih odgovorov, temveč odpira nova vprašanja in zahteva nadaljnje raziskave. Za Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je ključno, da se takšne ugotovitve postopno vključujejo v sisteme varstva in upravljanja prostora. Le na ta način je mogoče zagotoviti, da bo dediščina ohranjena in razumljena tudi v prihodnje,” še zaključi.
