Trenutno živimo v času ko želimo imeti vse pod nadzorom in impro od nas zahteva ravno nasprotno.
Kaj sploh je improvizacijsko gledališče?
Na odru ni scenografije, ni kostumov, ni napisanega besedila. Samo skupina ljudi, ki si upa stopiti v neznano. Improvizacijsko gledališče je točno to. Vživiš se v trenutek, zaupaš soigralcem in predvsem zaupaš sebi.
Kot navaja Društvo Impro: “Improvizacijsko gledališče je oblika gledališke umetnosti, kjer ni vnaprej napisanega besedila, temveč to nastaja vsakič sproti na osnovi predlogov za teme prizorov, ki jih poda publika. Proces gledališkega ustvarjanja je kolektivno so-ustvarjanje in poteka na mestu samem, ni ponovljiv ter je običajno precej interaktiven.”
Ni treba biti smešen. Treba je biti prisoten.
Veliko ljudi misli, da je improvizacija samo hitra komedija. Ampak tisti, ki so kdaj poskusili, vedo, da je mnogo več. Gre za poslušanje, odzivanje in na koncu tudi za sprejemanje napak.
Ne na vajah ne na nastopih ne gre za perfekcionizem. Če se “zmotiš”, to postane del prizora. Če padeš, ti bo verjetno kdo pomagal. Vsekakor pa bo v najboljšem primeru veliko smeha.
Kaj ti impro da tudi izven odra?
Mnogi pravijo, da jih je improvizacija spremenila. Da so postali bolj sproščeni, bolj samozavestni, bolj odprti. Lahko bi rekli, da je impro tudi vaja za življenje.
Uči te odreagirati v trenutku, sprejemati nepričakovano, poslušati, sprejeti ideje drugih in jih postaviti pred svoje, in predvsem sprejemati napake, ki so v impru običajno “blagoslov”.
Mojca Frim o improvizacijskem gledališču
Mojca Frim je izkušena improvizatorka in mentorica iz Maribora, je članica ter mentorica skupine Banda Ferdamana. Prav tako vodi različne skupine mladih v Šolski impro ligi in s tem pomaga razvijati impro tehnike med generacijami igralcev. Poleg tega je redna moderatorka slamovskih večerov, kjer skozi dialog z občinstvom spodbuja izražanje, smeh in kreativnost.
Kako dolgo se že ukvarjaš z improvizacijo in kako si s tem začela?
“Ponosno lahko rečem, da sem več svojega življenja preživela z improvizacijo kot brez nje. Torej, skoraj 20 let. Začela sem v programu Društva IMPRO, ki se imenuje ŠILA – šolska impro liga na Prvi gimnaziji Maribor. Takrat je bila moja prva mentorica Metka Majer. V impro pa me je povabila Alja Šumak, s katero sva takrat skupaj plesali, pa je rekla, da impro bi bil zagotovo zame. Sem ji še zmeraj izjemno hvaležna za to.”
Kako si se potem pridružila Bandi ferdamani?
“Po ŠILA ekipi sem bila v Impro ligi in kasneje me je povabila Banda ferdamana, da se jim pridružim. To je bila res velika čast zame. Jaz sem jih res redno spremljala, se vozila na njihove nastope … Tako da me je povabilo izjemno razveselilo. KUD Banda ferdamana obstaja namreč že zelo dolgo.“
Kje je impro najbolj razširjen?
“Impro liga je vseslovensko tekmovanje v gledališki improvizaciji. Zadnji dve leti, če se ne motim, se lahko na tekmovanje prijaviš kot posameznik. S tem se je baza, od kod je kdo, kar razširila, se mi vsaj zdi. Še zmeraj bi rekla, da je veliko ljudi iz Ljubljane. Banda ferdamana se trudimo, da se dogaja tudi kaj na Štajerskem, predvsem v Mariboru, kjer imamo redne mesečne nastope.“
Kako poteka impro liga?
“Tekme impro lige so lepa kombinacija gledališča in navijaškega športnega navijanja. Na tekmi imamo zraven dveh ekip, ki tekmujeta, še dva/dve sodnika/sodnici, ki ocenjujeta izjemno strogo, moderatorja_ko, ki drži ravnotežje in dinamiko predstave. Pa seveda en kup drugih ljudi, kot lučkar_ka, glasbenik_ca, fotograf_inja … Občinsvto podaja predloge, ki so inspiracija za prizore in dokazuje, da so prizori res spontani in nastajajoči na odru.“
Zakaj se ti zdi impro pomemben?
“Impro je zame izjemnega pomena. Postal je več kot le moj konjiček. Od 1. 10. 2023 sem samozaposlena v kulturi, pedagoginja in performerka. Torej moja služba. Mentoriram več ekipam: Mini pok, ki je v MIŠ – mali impro šoli, Mali pok, ki je odrasla ekipa. Obe ekipi sta iz KD Toneta Partljiča Pekre Limbuš. Potem ŠILA ekipam z Gimnazije Celje – Center, Gimnazije Lava in Prve gimnazije Maribor. To so redne skupine, vodim pa tudi različne delavnice, npr. na Zvezi prijateljev mladine Maribor.“
“Se mi pa zdi impro krasen prostor za razvijanje raznolikih kompetenc. Te mi izjemno pomagajo tudi pri moderacijah različnih dogodkov.
Na vajah, v sproščenem prostoru, varnem okolju lahko preizkušaš različne situacije, različne odzive, različne karakterje … Ob tem pa vadiš na področju javnega nastopanja, kako delovati v skupini … Pridobiš nove prijatelje, pa seveda imaš bolj nasmejano življenje, ker pa česa ne manjka pri impru, je pa to smeha,” je še povedala Mojca.
Ko se luči prižgejo, prizor nastane in ko ugasnejo, izgine. Nikoli več se ne ponovi na enak način. Morda je prav zato improvizacija tako živa, ker je minljiva. Ker obstaja samo v tem trenutku. In najbrž je ravno to njen največji čar.
