Slovenski gradovi propadajo, medtem ko se vlaganja v nove hotele stopnjujejo. Zakaj zanemarjamo kulturno dediščino na račun masovnega turizma?
Butična destinacija
Slovenija se v mednarodnem prostoru pogosto promovira kot butična, zelena in kulturno bogata destinacija, kjer se neokrnjena narava prepleta s tisočletno zgodovino. Toda slika na terenu je vse prej kot idilična. Medtem ko turistična industrija ruši rekorde z gradnjo novih namestitev, luksuznih hotelov in glamping naselij, številni slovenski gradovi in dvorci neusmiljeno propadajo. Njihova ostrešja se rušijo, freske pa izginjajo pod vplivom vlage in časa.
Začetki zapuščanja gradov
Kot pojasnjujejo na portalu Gradovi Slovenije, je danes marsikateri grad v zelo slabem stanju, marsikaterega pa tudi več ni ali pa je od njega ostalo le še nekaj bežnih kamnitih ostankov. Kdaj so torej prvi gradovi začeli s svojim ciklom propadanja? V 16. stoletju so fevdalci pričeli zapuščati gradove, ki so bili grajeni visoko na vzpetinah, kjer so služili kot obrambni stolpi. V tem obdobju so pričeli z zidanjem razkošejših dvorcev in graščin v dolinah, kjer je bil teren položen, lahko dostopen in prijeten za življenje. Posebno so dvorci svoj razcvet doživeli v času baroka. To je bilo obdobje razkošja, udobja ter zahtevne arhitekture, tako v prostorih samih kot tudi izven njih.
Svoj davek je terjala tudi druga svetovna vojna, ko so partizani požgali več kot deset gradov na slovenskih tleh. S tem so v njih poskušali preprečiti naselitev okupatorja oz. so tako poskušali uničiti sovražnikovo vojsko, ki se je v gradovih že naselila,” še izpostavljajo.
Razvoj turistične infrastrukture
Na eni strani imamo razvoj turistične infrastrukture, kjer milijoni evrov zasebnih in evropskih vlaganj ustvarjajo bleščeče nove hotele. Ti prinašajo hitro donosnost, zaposlujejo ljudi in polnijo občinske proračune. Na drugi strani pa stoji naša zgodovina – zapuščeni dvorci, ki so nekoč predstavljali središča lokalnega kulturnega in gospodarskega življenja, so danes pogosto le še nevarne ruševine ali nepremičnine, ki čakajo na boljše čase, a jih seveda ne dočakajo. Ta očitna nesorazmerja kažejo na to, da se slovenski gradovi propadajo predvsem zaradi napačnih prioritet pri upravljanju državnih in zasebnih finančnih sredstev, kjer ima kratkoročni dobiček prednost pred dolgoročnim ohranjanjem dediščine.
Finančno breme države in občin
Ena glavnih ovir za celovito obnovo je izjemna kompleksnost postopkov. Obnova gradu je neprimerljivo dražja, dolgotrajnejša in pogosto omejena s strogimi pravili Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) kot gradnja sodobnega objekta. Za vlagatelje je gradnja novega objekta “na zeleni trati” bistveno hitrejša in finančno predvidljivejša pot do dobička. Državni proračun za kulturo je že leta omejen, občine pa pogosto nimajo dovolj sredstev za vzdrževanje ogromnih objektov, ki so zanje postali finančno breme.
Prenovljeni slovenski gradovi ostajajo dober zgled
Zaradi tega se poraja ključno vprašanje o trajnosti takšnega turizma. Ko propade grad, ne izgine le zgradba, ampak del lokalne identitete in edinstvene zgodbe, ki je turisti ne morejo kupiti v nobenem sodobnem hotelu. Vendar pa obstajajo tudi svetle točke, ki dokazujejo, da je s pravim pristopom mogoče združiti kulturno dediščino in turizem. Gradovi, ki so uspešno prenovljeni, kot sta Grad Grad na Goričkem ali prenovljeni deli Štanjela, dokazujejo, da je dediščina lahko motor razvoja.
Več kot le muzej
Rešitev se skriva v kreativnih javno-zasebnih partnerstvih, kjer država zagotovi nujna sredstva za strukturno sanacijo, zasebnik pa vsebino. Gradovi morajo postati več kot le muzeji. Postati morajo živa središča kulture, izobraževanja, butičnih porok ali konferenc. Kulturna dediščina je nepovratna.
