Inkluzija v šolah in vzgojnih institucijah je danes ena izmed ključnih tem, ki oblikujejo prihodnost pedagoškega dela. Kako pa se resnično izvaja v praksi in kakšna je pot do tega poklica? Kaj pomeni biti učitelj ali vzgojitelj otrok s posebnimi potrebami? Kakšne izzive prinaša delo z ranljivimi skupinami? In kako lahko vsak otrok dobi prostor, da se razvija po svojih sposobnostih?
Pogovarjali smo se z magistrico inkluzivne pedagogike, ki je spregovorila o trenutnem stanju in pomembnosti inkluzije v pedagoškem procesu.
Kaj menite o študiju inkluzivne pedagogike in pomanjkanju kadra na tem področju?
“Mislim, da je študij izjemno dobro zasnovan. Res ti poda veliko širino znanj in vpogled in razumevanje za različne potrebe otrok. Menim, da so to znanja, ki bi jih potreboval vsak vzgojitelj in učitelj,” je povedala sogovornica.
“Zaradi pomanjkanja kadra na različnih področjih obravnave otrok s posebnimi potrebami, pa se dogaja, da moramo vsa ta mesta zapolniti inkluzivni pedagogi, ki pa vseeno nimamo tako poglobljenega znanja o določenih specifikah, kot npr. specialni pedagogi, defektologi itd. Potem je vse odvisno od posameznika, koliko se je pripravljen sam dodatno učiti in se strokovno razvijati,” je dodala.
Kako se vam zdi urejen sistem prilagojen otrokom s posebnimi potrebami?
“Mislim, da so bili na podorčju prilagoditev sistema za otroke s posebnimi potrebami (in tudi za druge otroke iz ranljivih skupin) narejeni že veliki koraki. Še vedno pa menim, da učiteljem in vzgojiteljem manjka znanja za soočanje s tovrstnimi izzivi, prisotno je tudi že omenjeno pomanjkanje kadra na tem področju. Omejitve pa po mojem mnenju predstavljajo predvsem veliko število otrok v skupini in od zunaj postavljeni minimalni standardi, ki določenim otrokom onemogočajo, da bi bili uspešni.“
Kaj se vam zdi, da bi lahko izboljšali na tem področju?
“Mislim, da bi bilo potrebno predvsem zmanjšati število otrok v razredu. Tako bi se lahko učitelji in vzgojitelji bolj posvetili vsakemu posamezniku, pa tudi za otroke bi bilo bolj prijazno. Poleg tega mislim, da bi bilo potrebno vsebine inkluzivne pedagogike v večji meri vključiti tudi v redna izobraževanja vzgojiteljev in učiteljev. Tudi boljše plače pedagoškega kadra bi morda pripomogle k večjemu zagonu pri delu,” se je nekoliko pošalila in dodala: “In da se nenazadnje tudi pravično poplača velik trud in osebna predanost, ki jo številni pedagogi vlagajo v svoje delo. Seveda pa je treba razumeti, da je inkluzija proces in ne končno stanje in bo tako možnost za izboljšanje vedno prisotna.“
Delali ste tudi prakso v stanovanjski skupini. Kako je bilo in kaj si mislite o takšni rešitvi za otroke?
“Ja, delala sem tudi v stanovanjski skupini, namenjeni otrokom s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki iz različnih razlogov ne morejo biti doma oz. zanje to ni najboljša rešitev. Tako čez teden, ali tudi za vikend bivajo v stanovanjski skupini – majhni hiški ali stanovanju z vzgojitelji. Osebno menim, da je to za otroke zelo dobra rešitev. Stanovanjska skupina jim omogoči, da se lahko osredotočijo na šolo, razvijajo hobije, najdejo namen v življenju, morda celo svojo drugo družino. Seveda pa zagotavlja tudi osnovne potrebe – primerno streho nad glavo, oblačila, učenje skrbi zase in za svoje okolje. Seveda so situacije tu zelo težke in ogromno je izzivov. Delo je vse prej kot lahko, tako za vzgojitelje kot tudi za otroke in mladostnike.“
Kot zaključek je še povedala: “Mislim, da je v okviru inkluzije in tudi nasplošno potrebno predvsem sprejeti različnost kot nekaj pozitivnega. Kot nekaj kar nas, kot družbo bogati in ne kot težavo, ki jo je potrebno odpraviti. Na koncu smo vsi ljudje, vsi z različnimi potrebami, željami in navadami in drug brez drugega ne moremo.”
