Na prvi pogled se zdi, da osamljenost ne bi smela biti problem sodobne družbe. Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko možnosti za komunikacijo. V nekaj sekundah lahko pošljemo sporočilo na drug konec sveta, delimo fotografije s stotinami ljudi ali se pridružimo spletnim skupnostim, ki povezujejo milijone posameznikov.
Pa vendar raziskave vse pogosteje kažejo nasprotno. Generacija, ki je najbolj povezana v zgodovini človeštva, poroča o rekordnih stopnjah osamljenosti.
Paradoks sodobnega časa je preprost: bolj kot smo povezani prek zaslonov, bolj se zdi, da izgubljamo občutek resnične povezanosti.
Prijateljstvo je le številka
Družbena omrežja so nam obljubljala večjo povezanost. Facebook, Instagram, TikTok in druga omrežja naj bi ljudem omogočila ohranjanje stikov ne glede na razdaljo. V določeni meri so to tudi storila.
Toda hkrati so spremenila način, kako razumemo odnose.
Prijateljstvo je postalo nekaj, kar je mogoče šteti. Število sledilcev, všečkov in komentarjev je postalo merilo družbene uspešnosti. Čeprav nas lahko obkrožajo stotine spletnih stikov, to še ne pomeni, da imamo nekoga, ki ga lahko pokličemo ob treh zjutraj, ko gre vse narobe.
Mnogi mladi danes poznajo občutek, ko ure in ure preživijo na družbenih omrežjih, nato pa kljub temu občutijo praznino. Ne zato, ker bi bili sami, temveč zato, ker jim manjka nekaj, česar algoritmi ne morejo ustvariti: pristna bližina.
Osamljenost med ljudmi
Osamljenost ni nujno odsotnost drugih ljudi. Pogosto pomeni občutek, da te nihče zares ne razume.
Študenti so še posebej ranljiva skupina. Mnogi se zaradi študija preselijo v novo okolje, daleč od družine in prijateljev. Čeprav jih obdajajo predavalnice, študentski domovi in polne menze, se lahko počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej. Nekoč so univerze veljale za prostor, kjer so nastajala prijateljstva za vse življenje. Danes vse več študentov opisuje občutek izoliranosti. Predavanja se končajo, vsak odide po svoje, komunikacija pa se pogosto nadaljuje zgolj prek zaslonov.
Tudi pandemija je pustila posledice. Generacija, ki je pomemben del mladosti preživela v karanteni, je izgubila leta spontanih druženj, zabav, prvih ljubezni in vsakodnevnih socialnih izkušenj. Čeprav se je življenje vrnilo v običajne tirnice, posledice niso izginile.
Delo od doma in življenje od daleč
Tehnologija je spremenila tudi način dela.
Delo na daljavo je marsikomu prineslo več svobode, manj vožnje in bolj prilagodljiv urnik. Toda prineslo je tudi nekaj manj očitnega: izgubo vsakodnevnih socialnih stikov. Sodelavci, s katerimi smo nekoč delili pisarno, so postali profilne slike na zaslonu. Pogovori ob kavi so se spremenili v kratke videoklice. Delovni dan se zaključi brez srečanja z drugim človekom.
Za nekatere je to udobje. Za druge začetek tihe izolacije.
Človek je družbeno bitje. Čeprav tehnologija omogoča komunikacijo, ne more v celoti nadomestiti fizične prisotnosti, spontanih pogovorov in občutka pripadnosti skupini.
Zakaj imamo vedno manj prijateljev?
Vse več raziskav kaže, da imajo ljudje danes manj tesnih prijateljstev kot v preteklosti.
Razlogov je več. Delovni urniki so daljši, selitve pogostejše, življenje pa vse bolj individualizirano. Veliko časa, ki smo ga nekoč namenjali druženju, danes porabimo za delo, študij ali spremljanje vsebin na spletu. Prijateljstva zahtevajo čas. Zahtevajo trud. Zahtevajo tudi določeno mero dolgčasa, ko skupaj ne počnemo nič posebnega.
Toda sodobna kultura nas nenehno spodbuja k produktivnosti. Če ne delamo, bi se morali učiti. Če se ne učimo, bi morali ustvarjati. Če ne ustvarjamo, bi morali izboljševati sami sebe.
V takšnem svetu odnosi pogosto postanejo postranska dejavnost.
Najbolj povezana generacija v zgodovini
Nikoli nismo imeli več načinov za komunikacijo. Nikoli več aplikacij za spoznavanje ljudi. Nikoli več možnosti za povezovanje.
In vendar vse več mladih poroča, da se počutijo nevidne.
Morda zato osamljenost ni problem posameznikov, temveč simptom družbe, ki je začela zamenjevati povezanost z bližino.
