V petek, 13. novembra 2026, bomo obeležili svetovni dan prijaznosti (World Kindness Day), ki nas vsako leto opominja, da lahko že majhna dejanja sočutja, razumevanja in solidarnosti pomembno vplivajo na življenja drugih. V času, ko svet zaznamujejo vojne, humanitarne krize, družbena razdeljenost in vse večja nestrpnost, je sporočilo tega dne še posebej pomembno. Prijaznost namreč ni zgolj vljudnost ali prijeten nasmeh, temveč tudi pripravljenost, da opazimo stisko drugih in se nanjo odzovemo.
Od Tokia do svetovnega gibanja
Ideja o svetovnem dnevu prijaznosti se je začela oblikovati leta 1997 v Tokiu na Japonskem, kjer so se zbrale organizacije iz različnih držav, ki so želele spodbujati prijaznost in solidarnost med ljudmi. Srečanje je vodilo k ustanovitvi mednarodnega gibanja World Kindness Movement, svetovni dan prijaznosti pa so prvič obeležili 13. novembra 1998. Gibanje si prizadeva povezovati posameznike, skupnosti in države ter spodbujati dejanja, ki prispevajo k bolj prijaznemu svetu. Njegovo sporočilo temelji na prepričanju, da prijaznost ni omejena z nacionalnostjo, veroizpovedjo, političnimi prepričanji ali družbenim položajem.
Prijaznost ni le vljudnost
Dan ni namenjen zgolj izmenjavi lepih besed ali prijaznih želja. Njegov namen je predvsem spodbuditi ljudi, da prijaznost vključijo v vsakdanje življenje. To pomeni, da se ne odzivamo le na potrebe ljudi, ki jih poznamo, temveč tudi na stiske neznancev, ranljivih skupin in tistih, katerih glas je pogosto preslišan.
Prijaznost je več kot zgolj vljudnost. Povezana je z empatijo, sočutjem in pripravljenostjo pomagati drugim, ne da bi v zameno pričakovali korist. Raziskave, ki jih povzema britanska organizacija Mental Health Foundation, kažejo, da lahko prijazna dejanja izboljšujejo razpoloženje, krepijo občutek povezanosti in pozitivno vplivajo na duševno počutje. Podobno izpostavlja tudi britanski zdravstveni sistem NHS, ki med koristnimi dejavnostmi za duševno zdravje navaja pomoč drugim in prostovoljstvo.
Pomembno je tudi, da prijaznost ni enosmerna. Ne gre zgolj za to, da pomagamo drugim, temveč tudi za ustvarjanje okolja, v katerem se lahko vsak posameznik počuti sprejetega, slišanega in varnega. V družbi, v kateri so nestrpnost, diskriminacija, spletno nasilje in družbena razdeljenost še vedno prisotni, je zavestno izkazovanje spoštovanja še toliko pomembnejše. Prijaznost pa ne pomeni, da moramo spregledati krivice, se strinjati z vsemi ali molčati ob nasilju. Nasprotno – včasih je najbolj prijazno dejanje prav to, da se postavimo za nekoga, ki se sam ne more braniti.
Pet stvari, s katerimi lahko obeležimo dan prijaznosti
Za prijaznost ne potrebujemo denarja, posebnih priprav ali velikih načrtov. Pogosto so najpomembnejša prav tista dejanja, ki se nam zdijo samoumevna.
-
Namenimo nekomu svoj čas in pozornost. Pokličimo prijatelja, sorodnika ali znanca, ki ga že dolgo nismo slišali. Vprašajmo ga, kako je, in si vzemimo čas za iskren pogovor. Včasih človek ne potrebuje nasveta, temveč zgolj nekoga, ki ga bo poslušal.
-
Pomagajmo nekomu brez pričakovanja povračila. Ponudimo pomoč starejšemu sosedu, pomagajmo sodelavcu pri nalogi ali nekomu pridržimo vrata, ko ima polne roke. Majhna pomoč lahko nekomu bistveno olajša dan.
-
Podprimo ljudi, ki pomoč najbolj potrebujejo. Donirajmo oblačila, hrano ali sredstva humanitarnim organizacijam. Lahko se vključimo tudi v prostovoljsko delo ali pomagamo lokalnim dobrodelnim pobudam.
-
Bodimo prijaznejši tudi do ljudi, ki so drugačni od nas. Ne izključujmo ljudi zaradi njihovega videza, porekla, prepričanj ali družbenega položaja. Prijaznost pomeni tudi spoštovanje drugačnosti, zavračanje predsodkov in pripravljenost razumeti izkušnje drugih.
-
Izrazimo hvaležnost in pohvalo. Zahvalimo se ljudem, katerih delo pogosto jemljemo za samoumevno. Povejmo prijatelju, da ga cenimo, pohvalimo nekoga za njegov trud ali se zahvalimo osebi, ki nam je polepšala dan.
Pomembno je, da se pri tem ne ustavimo zgolj pri enem dnevu. Čeprav nas 13. november posebej opominja na pomen prijaznosti, bi morala ta postati del naših vsakodnevnih odnosov.
Otroci, ki jim je vojna odvzela otroštvo
Ob svetovnem dnevu prijaznosti se moramo spomniti tudi na tiste, ki jim prijaznost in solidarnost ne pomenita zgolj lepše izkušnje, temveč lahko predstavljata razliko med življenjem in smrtjo. Med njimi so predvsem otroci, ki odraščajo sredi oboroženih spopadov, bombardiranja, prisilnega razseljevanja in pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin.
Posebej pretresljive so razmere v Gazi. Po podatkih UNICEF-a, objavljenih 7. oktobra 2026, je bilo v letu po sklenitvi premirja v oktobru 2025 v Gazi ubitih več kot 340 otrok, več kot 600 pa jih je bilo ranjenih. Organizacija opozarja, da približno 800.000 otrok še vedno živi v razseljenosti, mnogi brez doma, v katerega bi se lahko vrnili. Okoli 60.000 otrok je izgubilo enega ali oba starša. UNICEF v svojem poročilu iz julija 2026 opozarja, da je bilo poškodovanih ali uničenih skoraj 90 odstotkov vodovodne in sanitarne infrastrukture v Gazi, zaradi česar so otroci še posebej izpostavljeni dehidraciji, nalezljivim boleznim in drugim zdravstvenim tveganjem.
Ne pozabimo tudi na svet zunaj Gaze
Vojna pa ne prizanaša niti otrokom v drugih delih sveta. V Ukrajini, kjer se vojna nadaljuje že peto leto, je po podatkih UNICEF-a do junija 2026 življenje izgubilo najmanj 791 otrok, 2752 pa jih je bilo ranjenih. Več kot tretjina ukrajinskih otrok je še vedno razseljenih. Tudi v Sudanu otroci plačujejo visoko ceno oboroženega konflikta. UNICEF je julija 2026 opozoril, da je bilo v prvih šestih mesecih leta najmanj 330 otrok ubitih ali ranjenih, napadi pa so prizadeli tudi šole, zdravstvene ustanove, domove in vodovodne sisteme.
Ob teh podatkih se je treba vprašati, kaj pravzaprav pomeni prijaznost v svetu, v katerem milijoni otrok nimajo zagotovljenih niti osnovnih pogojev za varno odraščanje. Ne moremo vseh vojn ustaviti z nasmehom ali prijazno besedo, prav tako ne smemo odgovornosti za politične in humanitarne krize prelagati na posameznike. Lahko pa zavrnemo brezbrižnost, opozarjamo na trpljenje civilistov, podpiramo humanitarne organizacije in zahtevamo zaščito otrok ter spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava. Prijaznost v takšnih okoliščinah pomeni tudi solidarnost z ljudmi, katerih trpljenje se pogosto izgubi med vsakodnevnimi novicami.
Prijaznost ne sme trajati samo en dan
Svetovni dan prijaznosti je priložnost, da se spomnimo, kako pomembni so medsebojno spoštovanje, solidarnost in človečnost. Toda njegovo sporočilo ne bi smelo izginiti takoj, ko se 13. november konča.
Prijaznost ni vedno velika gesta. Včasih je to pripravljenost prisluhniti človeku, ki se počuti osamljenega, pomoč nekomu v stiski ali pogum, da opozorimo na krivico, ki se dogaja pred našimi očmi. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da prijaznost ne sme biti privilegij, ki si ga lahko privoščimo le takrat, ko nam ustreza. Otroci v Gazi, Ukrajini, Sudanu in drugih območjih, ki jih zaznamujejo oboroženi spopadi, si zaslužijo enako varnost, dostojanstvo in možnost brezskrbnega otroštva kot otroci kjerkoli drugje.
Če želimo živeti v bolj prijaznem svetu, moramo začeti pri sebi, vendar se ne smemo ustaviti pri sebi. Prijaznost mora presegati osebne odnose in se odražati tudi v našem odnosu do družbe, skupnosti in ljudi, ki jih morda nikoli ne bomo spoznali.
