Venezuelske ulice so danes zavili v ognjemet barv, glasbe in ponosa. V finalu svetovnega prvenstva v bejzbolu (World Baseball Classic) je Venezuela v Miamiju s tesnih 3:2 premagala Združene države Amerike in si prvič v zgodovini priigrala naslov svetovnega prvaka. A zmaga, ki bi morala biti zgolj športna, je dobila povsem novo razsežnost.
V kolonah avtomobilov, med vijuganjem zastav in vzkliki navdušenja so se na ulicah Caracasa pojavili tudi plakati s podobo nekdanjega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene. Napisi na transparentih so bili jasni: “Želimo, da jih vrnete.” Maduro je namreč pred dvema mesecema in pol končal v ameriškem priporu po hitri vojaški intervenciji ZDA v Venezueli, s katero so Washington in njegovi zavezniki strmoglavili njegov režim.
“Viva Venezuela”: Zmaza, ki združuje narod
Začasna predsednica Venezuele Delcy Rodríguez je takoj po zadnjem izidu poskrbela za praznično vzdušje. Razglasila je nacionalni praznik in dela prost dan.
“Viva Venezuela. Ta zmaga je dokaz za strast, talent in enotnost, ki krasijo Venezuelce. Ta dosežek bo za večno živel v naših srcih,” je dejala v čustvenem nagovoru narodu.
Zaveda se, da je zmaga v bejzbolu, športu, ki ga Venezuelci obožujejo bolj kot karkoli drugega, prišla v trenutku, ko državo pretresajo globoka politična razhajanja, gospodarska kriza in negotova prihodnost. “Naša država to zmago potrebuje. Želel sem le, da so Venezuelci ponosni. Uspelo nam je,” je po tekmi dejal junak finala Ronald Acuña Jr., eden največjih zvezdnikov venezuelskega bejzbola.
Trumpova provokacija: 51. država ZDA?
A čeprav so se Venezuelci veselili športnega dosežka, je ameriški predsednik Donald Trump poskrbel, da je zmaga dobila še dodaten politični priokus. Nekaj ur pred tekmo je na svojem družbenem omrežju zapisal, da se je v Venezueli v zadnjem času zgodilo “veliko dobrih stvari” in da bi država lahko postala 51. zvezna država ZDA.
Izjava je seveda takoj sprožila val ogorčenja v Caracasu, a tudi nasmeške na obraze tistih, ki v tem vidijo tipično Trumpovo retoriko, mešanico šovinizma, politične nekorektnosti in geopolitičnega nadutosti. Da so ZDA Venezuele pred kratkim vojaško zasedle in ujele njenega predsednika, je dodaten kontekst, ki daje Trumpovim besedam še posebno težo.
Bejzbol kot bojišče za nacionalni ponos
Venezuela je sicer s to zmago na prestolu zamenjala Japonsko, ki je s tremi naslovi še vedno najuspešnejša država v zgodovini tega tekmovanja. A za Venezuelce je ta zmaga nekaj povsem drugega. Maščevanje za poraz v četrtfinalu leta 2023, ko jih je izločila prav ZDA. Tokrat so slavili na ameriških tleh, v Miamiju, pred očmi ameriških navijačev in politikov.
Bejzbol je v Venezueli več kot šport. Temveč je religija, identiteta in eden redkih mostov, ki povezuje polarizirano družbo. Vsaj za en dan so politični spori, gospodarska stiska in mednarodna izolacija postali nepomembni. Na ulicah Caracasa so se objemali privrženci nekdanjega režima in njegovi nasprotniki. Skupaj so prepevali himno in mahali z zastavami.
Kaj zdaj?
Zmaga Venezuele na svetovnem prvenstvu v bejzbolu je zagotovo eden najsvetlejših trenutkov v zadnjih letih za to naftno bogato, a politično razrito državo. A vprašanje je, kako dolgo bo sijaj športnega uspeha lahko prekrival sive oblake vsakdana. Medtem ko bo Delcy Rodríguez poskušala zmago izkoristiti za utrjevanje oblasti in legitimacijo začasne vlade, pa bo Trump ostal tisti, ki s provokacijami spominja, da je Venezuela še vedno tarča ameriških interesov.
In morda je prav to največji paradoxs te zgodbe. Država, ki so ji ZDA pred kratkim odvzele predsednika, jim je na igrišču vrnila z zmago. Za Venezuelce je to zmaga ponosa. Za ZDA? Samo še ena tekma, ki so jo izgubile. A tokrat z grenkim priokusom politične ironije.
