V zadnjih mesecih je ameriško politično javnost presenetilo ime, ki ni domače s področja domače politike, temveč iz globin postkolonialne teorije. “MAMDANI Act”, zakon, ki so ga vložili kongresniki Chip Roy in Earl “Buddy” Carter, ni le še en predlog zakona v napovedani volilni sezoni. Njegovo ime, ki je akronim za Measures Against Marxism’s Dangerous Adherents and Noxious Islamists (Ukrepi proti nevarnim privržencem marksizma in škodljivim islamistom), hkrati pa odkrito osebno ime, razkriva nov pojav: preplet akademske kritike zahodne države z orodji izvršne oblasti v ZDA.
Medtem ko republikanci nadaljujejo s političnim lovom na newyorškega župana Zohrana Mamdanija (demokratski kandidat), ta članek raziskuje, kaj pravzaprav pomeni »Mamdani act«, kaj prinaša za ameriške državljane ter kakšne so širše politične in filozofske posledice uporabe teorije Mahmooda Mamdanija (uglednega profesorja na univerzi Columbia) v retoriki dosmrtnega izgona.
V članku ločujem med dvema entitetama, in sicer, MAMDANI Act (ZDA), ki je predlog zakona za odvzem državljanstva in deportacijo. Ter med osebo Mahmood Mamdani (teoretik), ki je Ugandski znanstvenik, avtor konceptov “decentralizirani despotizem” in kritik nacionalne države.
Kaj sploh je MAMDANI Act? (Zakon proti “marksistom in islamistom”)
MAMDANI Act, ki sta ga v letu 2025 in 2026 vložila ameriška kongresnika Chip Roy (R-Texas) in Earl Carter (R-Ga.), je radikalen amandma k Zakonu o priseljevanju in državljanstvu (INA). Zakon ima dve ključni različici in tarči.
Chip Roy je aprila 2026 predlaga spremembo zakona, ki dovoljuje deportacijo, razveljavitev državljanstva (denaturalizacijo), zavrnitev državljanstva ali vstopa vsakemu priseljencu (ali naturaliziranemu državljanu), ki je član socialistične, komunistične ali islamistične stranke (vključno s Kitajsko komunistično partijo). Ter dovoljuje deportacijo in vse preostalo prej našteto, za vsako osebo, ki “zagovarja” socializem, komunizem, marksizem ali islamski fundamentalizem.
Definicija zagovarjanja je namerno široka in vključuje pisanje, distribucijo, tiskanje, prikazovanje ali objavljanje kakršnega koli pisnega ali elektronskega gradiva v podporo tem ideologijam.
Earl Carter pa je v novembru 2025 vložil ločen “MAMDANI Act” (Moving American Money Distant from Anti-National Interests), ki ne cilja na posameznike, ampak finančno kaznuje New York, če Zohran Mamdani postane župan, s čimer bi zvezna vlada zadržala davčne prihodke namenjene mestu.
Cilj napada je Zohran Mamdani
Ime zakona ni naključje. Zohran Mamdani je 33-letni demokratski socialist, musliman in sin ugandskega intelektualca Mahmooda Mamdanija. Po zmagi na demokratskih primarnih volitvah za župana New Yorka (junij 2025) so republikanci sprožili kampanjo proti njemu.
Andy Ogles (R-Tn.) je poslal pismo tožilki Pam Bondi, v katerem zahteva preiskavo denaturalizacije zaradi domnevne “podpore terorizmu” (sklicevanje na rap besedilo iz leta 2017, ki omenja “Holy Land Five”). Nancy Mace (R-S.C.) je na družbenih omrežjih anketirala, ali naj bo Mamdani deportiran. Brandon Gill mu je javno naročil naj se vrne v “tretji svet”.
Prav tako pa je kritiko odprto izrazil tudi predsednik Donald Trump ki ga je označil za “100% komunističnega norca” in dejal, da bodo “preverili vse”, namigujoč na domnevno nezakonit vstop v ZDA.
Kaj zakon pomeni za prebivalce ZDA (državljane)?
Ključna razlika med običajnimi priseljenskimi zakoni in MAMDANI Act je v tem, da ne cilja več samo na nezakonite priseljence, temveč na naturalizirane državljane ZDA.
V ameriški pravni tradiciji je denaturalizacija (odvzem državljanstva) izjemno redka. Trenutno je možna le v zelo ozkih primerih in sicer takrat, ko je državljanstvo bilo pridobljeno s prevaro ali prikrivanjem dejstev. Ter v primerih, ko je oseba je storila huda kazniva dejanja (npr. vojne zločine).
MAMDANI Act poskuša razširiti te razloge na izražanje političnega prepričanja. Kot opozarja pravna strokovnjakinja Katherine Franke (Columbia Law School):
“To se začne z deportacijo nezakonitih priseljencev, nato preide na zelene karte, nato pa na državljane“.
Kršitev prvega in štirinajstega amandmaja
Analitiki soglašajo, da je zakon “očitno protiustaven”. Saj krši prvi amandma, ki prepoveduje kaznovanje govora. Ukrep, ki denaturalizira nekoga, ker je napisal članek v podporo socializmu, je direktna cenzura. Ter krši štirinajsti amandma, ki zagotavlja enako zaščito vsem državljanom, ne glede na to, ali so rojeni v ZDA ali naturalizirani.
Če bi zakon veljal, bi se vsak naturalizirani državljan ZDA (ne glede na to, kako dolgo živi v državi) soočal z eksistencialnim tveganjem.
Če kdaj koli podpiše peticijo za Bernieja Sandersa (demokratskega socialista), je član DSA (Democratic Socialists of America) ali celo izrazi sočutje do Palestine, bi mu lahko sodno oporekali državljanstvo. Postopek poteka v civilnih sodiščih z nižjim dokaznim standardom kot kazenski postopki, kjer obtoženec nima samodejne pravice do odvetnika na stroške države.
Na koga vse to vpliva?
Čeprav je zakon poimenovan po Mamdaniju, so njegove določbe namerno nejasne, da zajamejo milijone ljudi:
Zakon izrecno navaja Democratic Socialists of America (DSA) kot tarčo. To pomeni, da bi bili ogroženi naturalizirani državljani, ki so člani DSA, kamor spadajo kongresniki kot Alexandria Ocasio-Cortez in Rashida Tlaib.
Določba o “islamskem fundamentalizmu” je izjemno ohlapna. Brez jasne definicije bi jo birokrati v DHS lahko interpretirali tako, da vključuje vsakogar, ki redno moli, nosi verske simbole ali podpira palestinske pravice.
V času hladne vojne so bili podobni zakoni (npr. McCarranov zakon) uporabljeni za deportacijo levih sindikalistov in umetnikov. Zakon MAMDANI v bistvu vrača Ameriko v obdobje “Rdeče panike”.
Čeprav je zakon uperjen proti levici, so republikanci kasneje pozvali k deportaciji Elona Muska, češ da je leta 1995 “nezakonito” delal. To dokazuje, kako nevarno je orožje denaturalizacije, ko je enkrat vzpostavljeno, ga lahko uporabi kdorkoli proti komurkoli.
Mamdani proti Mamdaniju
Tu nastopi najbolj fascinanten in tragičen paradoks. Mahmood Mamdani, oče Zohrana Mamdanija, je eden najvplivnejših živečih afriških političnih teoretikov. Njegovo delo je temeljna kritika prav tistega, kar poskuša MAMDANI Act uveljaviti.
Mamdanijeva diagnoza “decentraliziranega despotizma”
V svojem klasičnem delu Citizen and Subject (1996) in kasnejših analizah Mahmood Mamdani opisuje pojav “decentraliziranega despotizma”.
Gre za sistem kolonialne dediščine, kjer država vladanje na podeželju prepusti tradicionalnim poglavarjem (chiefs), ki niso demokratično odgovorni ljudstvu, ampak so orodje centralne oblasti. To ustvari “etnizirano državljanstvo”, nekateri so državljani (civilni), drugi pa “podložniki” (subject to customary law).
MAMDANI Act skuša ustvariti podobno hierarhijo znotraj amerištva. Naturalizirani državljani (še posebej tisti s temno poltjo ali “napačnimi” političnimi nazori) ne bi bili več polnopravni državljani, ampak pogojni državljani, ljudje, katerih pravice lahko kadar koli razveljavi izvršna veja oblasti zaradi njihovega prepričanja.
Nacionalna država proti univerzalni pravici
Mamdani starejši v svojih delih opozarja, da je nacija-država vedno nasilna in izključujoča. Če je državljanstvo odvisno od ideološke čistosti (“ne smeš biti socialist”), potem to ni več demokracija, ampak partikularistična tiranija. Chip Roy uporablja ime “Mamdani”, ker sovraži Zohranovo politiko (brezplačen javni prevoz, rentna kontrola – socialist). A z uporabo zakona, ki kriminalizira “marksizem”, Roy pravzaprav potrjuje tezo Mahmooda Mamdanija: Zahodne države nikoli niso presegle kolonialne logike “mi proti njim”, kjer so politični sovražniki izključeni iz človeške skupnosti.
Precedens brez primere
MAMDANI Act je v trenutni obliki bolj politična manifestacija kot uveljavljiv zakon (pravni strokovnjaki ga označujejo za protiustavnega). Vendar memorandum Ministrstva za pravosodje iz junija 2025, ki ukazuje “maksimalno prizadevanje” za denaturalizacijo, kaže, da je to politika oblasti.
Če ste naturalizirani in kritizirate vlado ali podpirate Palestino, tvegate, da vas obravnavajo kot tujega agenta. Državljanstvo ne bi bilo več pravica, ampak privilegij, ki ga vlada lahko kadar koli revidira.
Za Zohrana Mamdanija boj ni le političen, ampak tudi oseben. Kot je dejal sam: “Če se počutijo udobno govoriti to o meni, naturaliziranem državljanu in državnem poslancu, predstavljajte si, kaj počnejo ljudem, katerih imen ne poznajo.” Njegov oče, Mahmood, bi temu rekel preprosto: kolonializem, ki je zamenjal barvo kože z ideologijo.
