V času, ko lahko hrano naročimo prek telefona in jo dobimo na dom v manj kot eni uri, si je težko predstavljati, da so se naši predniki še pred dobrimi dvesto leti (ali manj) pogosto spraševali, ali bodo naslednji dan sploh imeli kaj jesti. Lakota ni bila izreden dogodek, ampak del vsakdanjega življenja številnih prebivalcev slovenskega ozemlja. Zlasti na podeželju so bile družine nekoč popolnoma odvisne od letine, vremena in lastnih zalog. Ko je narava odpovedala, pa je na vrata potrkalo pomanjkanje.
Ko je vreme odločalo o usodi družine
Danes slaba letina posameznega kmeta ne pomeni nujno katastrofe. V 19. stoletju pa je lahko nekaj dni toče ali dolgotrajna suša povzročila pravo tragedijo. Kmetje niso imeli sodobnih zavarovanj, uvožene hrane ali državnih mehanizmov pomoči, kot jih poznamo danes.
Kot je pokojni etnolog Gorazd Markovič poudaril v svojem delu Prehrana v 19.stoletju na Slovenskem, zgodovinski viri pričajo o številnih obdobjih pomanjkanja. Posebej hudo je bilo leta 1817, ko je po več zaporednih slabih letinah velik del slovenskega ozemlja prizadela katastrofalna lakota. Pomanjkanje se je sicer začelo že nekaj let prej, vrhunec pa doseglo prav leta 1817. Takrat so številni ljudje preživeli le z dobrodelno pomočjo in nadomestnimi živili.
Tudi kasneje se težave niso končale. Lakota je v različnih oblikah prizadela Belo krajino, Kočevsko, Notranjsko, Istro, Dolenjsko in številna druga območja. Poročila iz tistega časa omenjajo družine, ki so imele doma le še nekaj repe, kislega zelja ali krompirja. Drugje so ljudje hodili od hiše do hiše in prosili za hrano.
Aleluja, jed, ki je nastala iz stiske
Med najbolj zanimivimi primeri prehranske zgodovine na Slovenskem je jed z nenavadnim imenom aleluja. Danes jo ponekod pripravljajo kot kulinarično posebnost in del velikonočne tradicije, vendar njen nastanek ni povezan s praznovanjem, temveč z lakoto.
V času velike lakote leta 1817 naj bi ljudje za veliko noč jedli posušene repne olupke. Repo so skozi zimo uporabljali kot eno redkih razpoložljivih živil, olupke pa so skrbno shranjevali. Ko druge hrane ni bilo več, so jih skuhali in postregli kot jed. Tako je nastala aleluja, ki je predstavljala simbol iznajdljivosti, hkrati pa tudi tudi opomin na težke čase.
Podobno zgodbo ima krompir. Danes velja za eno najpomembnejših živil v slovenski kuhinji, vendar ga številni sprva niso želeli jesti. Dolgo je veljal predvsem za krmo za živino. Šele lakota je mnoge prisilila, da so ga začeli uporabljati kot pomemben del prehrane.
V lonec je romalo vse, kar je bilo užitno
V času hudega pomanjkanja so ljudje iskali hrano povsod, kjer je bilo to mogoče. Spomladi so nabirali koprive, ki so jih dodajali močniku in drugim jedem. Priljubljena je bila tudi loboda, rastlina, ki so jo pripravljali podobno kot špinačo. Nabirali so še krešo in druge samonikle rastline.
Ko pa je bilo stanje res kritično, niti to ni zadostovalo. Takrat so ljudje posegali po živilih, ki si jih danes težko predstavljamo na krožniku. V Prekmurju so v kruh mešali laneno seme, koruzne bete in celo grozdne tropine. V Beli krajini in na Kočevskem so nabirali glogove plodove, jih sušili in mleli skupaj z žitom.
Nekateri viri omenjajo tudi uporabo zmletega drevesnega lubja, otrobov, njivskega osata, različnih koreninic in celo posušene trave. Takšna hrana sicer ni bila posebej hranljiva, je pa vsaj za kratek čas pomagala ublažiti občutek lakote.
Lakota je pustila posledice na zdravju
Pomanjkanje hrane ni pomenilo zgolj praznega želodca, saj je dolgotrajna podhranjenost močno vplivala na zdravje ljudi. Otroci so počasneje rasli, bili so bolj dovzetni za bolezni in pogosto niso dočakali odraslosti.
Zapisi iz 19. stoletja omenjajo ljudi, ki zaradi oslabelosti niso več zmogli opravljati vsakodnevnega dela. Nekateri so bili tako izčrpani, da so potrebovali več dni za opravila, ki so jih prej opravili v enem dnevu. Drugod so poročali o ljudeh, ki so zaradi stradanja postali bolehni in so prezgodaj umrli. Podhranjenost je vplivala tudi na širjenje nalezljivih bolezni. Slabše hranjeni ljudje so bili manj odporni, zato so epidemije pogosto zahtevale veliko več žrtev, kot bi jih sicer.
Strah, ki je ostal v pregovorih
Lakota ni pustila sledi le na telesu, temveč tudi v jeziku in ljudskem izročilu. Številni pregovori iz 19. stoletja govorijo o strahu pred prihodnostjo in negotovosti glede hrane. “Trebuhi so gluhi” in “glad je hujši ko strad” sta le dva primera, ki kažeta, kako pomembna tema je bila prehrana v vsakdanjem življenju. Ljudje so pozorno opazovali vreme in naravne pojave ter v njih iskali znamenja dobre ali slabe letine. Od uspeha pridelka je bilo namreč odvisno njihovo preživetje.
Več kot le zgodovina hrane
Zgodba o prehrani naših prednikov ni zgolj zgodba o receptih in starih jedeh. Je pripoved o golem preživetju, iznajdljivosti in prilagajanju v času, ko hrane ni bilo mogoče kupiti v trgovini na vsakem koraku. Ko danes govorimo o gastronomiji, največkrat pomislimo na kulinarične užitke, za naše prednike pa je bila hrana predvsem vprašanje preživetja.
Prav zato je pogled v preteklost prehrane in prehranskih navad tudi opomin, kako hitro lahko pozabimo, da je bilo še ne tako dolgo nazaj nekaj povsem običajnega, da so ljudje lakoto tešili z repnimi olupki, glogovimi plodovi ali celo zmletim lubjem. In čeprav so ti časi za večino prebivalcev Slovenije danes le še del zgodovine, ostajajo pomemben del zgodbe o tem, kako so živeli in preživeli naši predniki.
