V zadnjih dneh so policisti na območju Metelkove v dveh ločenih postopkih prijeli tri tuje državljane, ki jih sumijo prodaje prepovedanih drog. V prvem primeru gre za 33-letnega državljana Libije in 29-letnega državljana Alžirije, ki naj bi občanki prodala zavitek s približno pol grama snovi, za katero obstaja sum, da je kokain. V drugem primeru naj bi 23-letni državljan Burundija občanu prodal približno gram rastlinske snovi, za katero policija sumi, da je konoplja.
Toda trije osumljenci niso dokaz za kriminalnost neke skupine, njihovega državljanstva pa ne smemo spremeniti v razlago njihovega domnevnega kriminala.
Metelkova je postala »varnostno tvegano območje«
Policija je januarja 2026 območje v središču Ljubljane, ki sega od Metelkove ulice proti železniški postaji, na podlagi Šutarjevega zakona razglasila za varnostno tvegano območje. Policija je napovedala tudi uporabo tehničnih sredstev za nadzor območja, pri čemer je bilo treba urediti vprašanja varstva osebnih podatkov in način izvedbe.
Šutarjev zakon policiji daje dodatna pooblastila za ukrepanje na varnostno tveganih območjih, med drugim možnost varnostnih akcij, uporabe tehničnih sredstev in začasne omejitve gibanja v določenih okoliščinah. Namen takšnih ukrepov je preprečevanje kriminala.
Vendar problem nastane takrat, ko začne območje, ki je označeno kot nevarno, v javni zavesti pomeniti tudi ljudi, ki se na njem nahajajo.
Če je območje nevarno, je legitimno vprašanje, ali se bo nadzor izvajal na podlagi konkretnega vedenja in objektivnih okoliščin ali pa bo v praksi vse preveč hitro postal nadzor določenih skupin ljudi, biti »tujec« tako postane zelo priročna kategorija.
Tri aretacije ne pomenijo »tujci so problem«
V policijskem sporočilu je državljanstvo osumljencev relevantno za njihovo identifikacijo. Toda ko se takšno informacijo začne ponavljati ob vsakem poročanju o kriminalu, lahko nastane popolnoma drugačen učinek. Toda iz tega ne moremo sklepati, da so tujci kot skupina bolj kriminalni. Še manj lahko iz tega sklepamo, da je njihova prisotnost razlog za varnostne težave na območju.
Prav tako policija s tem, da je v konkretnem postopku prijela tri tuje državljane, ne dokazuje obstoja neke splošne »organizirane skupine tujcev«. Rasno oziroma etnično profiliranje se ne začne nujno s stavkom »vsi tujci so kriminalci«. Veliko pogosteje se začne veliko bolj neopazno: z idejo, da je določena skupina statistično, kulturno ali vedenjsko bolj sumljiva, ki pa je v Sloveniji vedno bolj pogosto izražena ideologija.
Če je območje označeno kot nevarno in je na njem hkrati veliko ljudi, ki so vidno priseljenci, se lahko »sumljivo vedenje« zelo hitro začne povezovati tudi z videzom, naglasom, barvo kože ali nacionalnim poreklom.
(Izpostavljenega policijskega psotpka ne označujem kot etično profiliranje. Opozarjam pa na tveganje, ki ga današnja politika ustvarja)
Kdaj varnost postane izgovor za sumničavost?
Policija ima možnost ukrepati proti kriminalu. Če nekdo prodaja drogo, naj bo obravnavan, vendar mora biti kriterij ravnanje, ne pa pripadnost skupini.
Če se bo policijski nadzor na določenem območju povečal, mora biti zato še pomembneje, da so jasni kriteriji, po katerih se posameznike ustavlja, preverja ali nadzira.
Sicer lahko nastane situacija, v kateri dva posameznika počneta popolnoma isto stvar, vendar bo eden videti bolj »sumljiv« samo zato, ker je videti kot tujec.
Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope (ECRI) je v svojem zadnjem poročilu o Sloveniji opozorila, da je v državi zaznati povečanje sovražnega javnega diskurza. Med glavne tarče sovražnega govora sodijo begunci in migranti, muslimani, Romi, Judje, LGBTI-osebe ter ljudje z različnim nacionalnim poreklom. ECRI posebej ugotavlja tudi, da so primeri sovražnega govora pogosto premalo preganjani, medtem ko so kazniva dejanja iz sovraštva premalo prijavljena.
Rasizem v Sloveniji ni samo žaljivka na ulici
Ko govorimo o rasizmu, si pogosto predstavljamo ekstremnega posameznika, ki nekoga napade zaradi barve kože.
Toda rasizem je lahko tudi veliko bolj vsakdanji.
Prisoten je kot zavrnitev najemnika zaradi njegovega imena, ali pa avtomatična domneva, da je temnopolti človek turist, čeprav tukaj živi. Lahko je prepričanje, da je človek z arabskim naglasom nevarnejši. Ali pa ideja, da so Romi »problematični ljudje«, namesto da bi govorili o konkretnih socialnih, ekonomskih in zgodovinskih okoliščinah.
Prav tako pa je tudi medijsko ustvarjanje povezave med kriminalom in nacionalnostjo, pri kateri bralec po nekaj deset člankih začne nezavedno dobivati občutek, da sta besedi »tujec« in »kriminal« skoraj sinonima.
ECRI je v Sloveniji posebej opozoril na stereotipe o Romih. V letu 2024 je bilo po njihovih ugotovitvah veliko javne razprave o romskih naseljih, pri čemer se je pozornost od slabih življenjskih razmer preusmerjala tudi v pripovedi o domnevnem zlorabljanju socialnega sistema. ECRI je opozoril tudi na protimigrantske slogane na shodu neonacistične skupine v Ljubljani junija 2024.
Tudi konkretni primeri niso omejeni na govor. Leta 2021 so bili na muslimanskem pokopališču oskrunjeni trije nagrobniki, na grobove pa sta bila odložena rdeča tekočina in svinjsko meso. Leta 2023 je bil judovski center v Ljubljani vandaliziran z nacističnim simbolom – svastiko.
Tudi Slovenci nismo »od nekdaj tukaj«
Pri razpravah o priseljevanju se pogosto pojavi nenavadna predstava, da obstaja neka skupina »pravih Slovencev«, ki je na tem prostoru obstajala od nekdaj, vsi drugi pa so prišli pozneje.
Zgodovina je precej bolj zapletena.
Na območju današnje Slovenije so živeli različni prebivalci in skupnosti že dolgo pred oblikovanjem slovenskega naroda. Po širših migracijskih procesih zgodnjega srednjega veka se je v 6. in 7. stoletju tukaj ustalilo slovansko govoreče prebivalstvo, ki je prišlo v stik z že prisotnim romanskim prebivalstvom. To danes jasno navaja tudi uradni zgodovinski pregled slovenske države.
Tudi Narodni muzej Slovenije opisuje širjenje Slovanov proti območju vzhodnih Alp v 6. stoletju, pri čemer poudarja proces stikov in zbliževanja z romanskim prebivalstvom.
Zato je ideja o neki nespremenljivi, izolirani slovenski populaciji, ki je »od vedno« živela tukaj in je šele danes soočena s priseljenci, zgodovinsko nevzdržna.
Meje se spreminjajo, ljudje se selijo, jeziki se prepletajo in narodi nastajajo.
Tudi mi smo rezultat migracij
Slovenija pa priseljencev ne potrebuje samo zaradi »multikulturnosti«
Ob vsem tem obstaja še precej bolj pragmatičen razlog, zakaj bi morali o priseljevanju govoriti brez rasističnih predsodkov.
Slovenija potrebuje delovno silo.
Po podatkih OECD je bilo leta 2024 15,1 odstotka prebivalstva Slovenije rojenega v tujini. Med dolgoročnimi oziroma stalnimi priseljenci v letu 2024 je bilo kar 60 odstotkov delovnih migrantov.
SURS je za leto 2025 zabeležil, da se je v Slovenijo priselilo skoraj 26.900 tujih državljanov, medtem ko se jih je iz države odselilo približno 17.400. Selitveni prirast tujih državljanov je bil pozitiven že 27. leto zapored.
Slovenija se, tako kot številne evropske države, sooča s staranjem prebivalstva in pomanjkanjem delovne sile. Že analiza Urada RS za makroekonomske analize in razvoj ugotavlja, da lahko zadostno ponudbo delovne sile v prihodnjih letih pomembno zagotavlja predvsem neto priseljevanje ter da bo pridobivanje tujih delavcev z ustreznimi znanji pomemben izziv za slovensko gospodarstvo.
Hkrati je demografska slika jasna: število rojstev je nizko, naravni prirast pa je zaradi večjega števila smrti od rojstev negativen. Tudi začasni podatki SURS za leto 2026 kažejo nizko število rojstev v primerjavi s številom smrti.
Torej imamo nekoliko absurdno situacijo.
Po eni strani govorimo, da so tujci problem, po drugi pa njihovo delo potrebujemo. In tu se skriva še ena, veliko bolj neprijetna plat zgodbe.
Tujca želimo, dokler dela
Problem ni samo rasizem.
Problem je tudi izkoriščanje migrantske delovne sile.
Družba lahko človeka hkrati potrebuje in ga ne spoštuje. Lahko reče: “Potrebujemo delavce.” Toda hkrati sprejme sistem, v katerem ima ta delavec slabšo pogajalsko moč. Kjer je odvisen od delodajalca, živi v slabših stanovanjskih razmerah ali dela za pogoje, ki jih domače prebivalstvo težje sprejme.
ECRI je prav v Sloveniji opozoril, da za nepravilno prisotne migrante še vedno niso dovolj zaščiteni mehanizmi na področju delovne zakonodaje in dostopa do pravnega varstva, kar povečuje tveganje izkoriščanja.
Ko tujca potrebujemo, je »delovna sila«, ko ga ne potrebujemo, postane »migrant«.
Ko je revnejši, je »problem«, ko je kriminalec, postane dokaz za kriminalnost cele skupine.
Če pa je zdravnik, inženir ali podjetnik, pa nenadoma ni več pomembno, od kod prihaja.
Varnost da. Kolektivni sum ne.
Metelkova ima lahko resne varnostne težave. Policija pa ima nalogo preprečevati prodajo drog, vendar imajo ljudje prav tako pravico do varnega javnega prostora.
Varnostna politika ne sme postati politika kolektivnega suma. Če je nekdo osumljen prodaje kokaina, ga obravnavajmo zaradi suma prodaje kokaina, če nekdo prodaja konopljo, ga obravnavajmo zaradi tega.
Trenutek, ko državljanstvo, barva kože ali videz postanejo bližnjica do sumničavosti, smo naredili korak stran od individualne odgovornosti in proti kolektivnemu označevanju. To pa je nevarno tudi za vse nas.
Družba, ki se navadi, da je nekatere ljudi mogoče nekoliko bolj nadzorovati se mora prej ali slej vprašati, kdo bo naslednji.
Kriminal ima storilce. Ne narodnosti.
Če želimo varnejšo Slovenijo, moramo zato zahtevati učinkovito policijo, ne pa več predsodkov. Več nadzora nad konkretnimi dejanji, ne nad konkretnimi obrazi. In predvsem družbo, v kateri je človek odgovoren za to, kar naredi – ne za to, od kod prihaja.
Slovenija je nastala skozi selitve, mešanje prebivalstva, spreminjanje meja, jezikov in identitet.
Tako kot večina Evrope.
In prav zato bi bilo precej ironično, če bi država, ki danes svojo prihodnost med drugim gradi tudi na priseljevanju, hkrati začela svoje priseljence obravnavati kot problem samo zato, ker so priseljenci.
